Čeprav v soboto napoved sploh ni bila obetavna, se nas je na žel. postaji v Novi Gorici zbrala lepa optimistična druščina. V Mostu na Soči se nam je pridružil še vodnik Simon in – takrat je celo malo rosilo.

Do  Jesenic smo na dež že pozabili in se s kombiji, ob prijetnem klepetu, zapeljali do vznožja Planiške velikanke, kjer  se nam je pridružil  Erik, njegova mama Maja pa le toliko, da nas je presenetila z edinstvenimi domačimi, karamelnimi napolitankami. Tudi Ana in Janez sta prišla.

Napotili smo se proti vznožju, nam najlepše, izmed petih letalnic na svetu, naše planiške velikanke, in  »zagrizli«  (takrat tega še nismo prebrali) v prvo od 1191 stopnic, ki vodijo od vznožja do vrha doskočišča letalnice.

Po gozdni poti smo se, čez hudourniško grapo Belega potoka, čez nekaj manjših snežišč,  vzpenjali po gruščnati poti do Vratc, od tu pa nadaljevali ob zelo strmi grapi in ruševju do vrha  1925 m visoke Male Ponce. Vzpona pa, od 834 m pri domu v Planici do vrha 1925 m – ja, se je nabralo kar 1091 višinskih metrov. Ponosni smo bili nanje in predvsem zadovoljni s prečudovitimi razgledi, ki so se nam ponujali: Rateče, Mangrt, Vevnica, Dobrač, Ciprnik…

Sledil je spust po italijanski strani, po lepi poti do Rifugia Zacchi na 1380 m, od tu pa do Belopeških ali Mangartskih jezer; zgornje na 929 m nadmorske višine in globine 10 m, spodnje pa na 924 m n m.

Po okrepčilu smo se s kombiji zopet odpeljali proti Jesenicam, od tu pa, z vlakom ob 19,18 min,   proti  domu.

Nekaj fotografij pa tukaj.

Zapisala: Silvana Pelicon

Foto: Rada Bric, Silvana Pelicon in Miran Marc