Pot je dolga, a poznana, pa sem ocenil, da je izvedljiva iz doline ob bolj človeški uri in z ne pretiranim ritmom – ob približno 7.00 s parkinga (itak 5 evrov – ceneje kot Kuhinja), Pogačnik 11.15, počasen obrok med gosto meglo, Razor od Šplevte 14.00.

Na poti gor je bilo nekaj izletnikov – skupina Nemško govorečih, Čehi, Skandinavci, Slovenci. Nekateri so se vračali po nočitvi v prijazni koči.
Tam sem se odločil za segedin. Poplakoval sem s čaji, saj sem obilen obrok težko pospravljal. Pa saj sem se moral še odločati za naprej. Zunaj vidljivost v megli 5-30m.
Vseeno sem se odločil poskusiti od Šplevte, saj sem enkrat že šel v megli. V primeru pregoste megle pa bi skrajšal na Šplevto.
Krenil sem hkrati z družinico, ki je šla po planinski poti na Razor. Jaz sem se ločil od pl. poti desno čez škrapljasto pobočje v široko dolino proti Šplevti-Indijancu. Z zahoda je omejena z melišči z Razorja, s SV pa sta Križki rob in manjši neimenovan greben nad pl. potjo na Križ za njim.
Na spodnjem delu grobega melišča z balvani, skalami in višje razi sem zavil levo. Po skalah se manj spodmika od čistega melišča. Tok meglic z juga se je sredi melišča začel trgati, pa sem bil že odločen nadaljevati. Za hrbtom sem skozi kopreno lahko razpoznal Dolkovo špico in Škrlatico. Pod vrhom mela sem se odločil za izhodišče skalnega dela vzpona.
Skale so verjetno dale ime gori. Zdrobljen krš in tudi kake premične skale. Vmes so tudi bolj cele gmote, kjer se niti s podaljškom roke – cepinom ne otipa nekega oprimka. Tam se pač gre po majhnih neravninah skoraj na trenje. Večinoma nahrbtnik vleče nazaj, a sem imel občasno srečno izbiro čez kak pomol za oddih in slikanje.
Ko si se skobacal čez 10 ali več metrov, je smer itak le naprej – vsi pomisleki se razblinijo, ker bi bil povratek daleč bolj negotov. Že pod vrhom pa si nagrajen z vse širšimi razgledi. Proti severu se je zrak spuščal z večjo hitrostjo, pa so se meglice razblinjale – do obrisov Dobrača. Naprej v Avstrijo se ni dalo kaj razločiti. Čez sleme pa se je iznad morja megle razločil Jalovec in za njim Viš, Mangrt ter komaj zaznaven Špik nad policami.
Sleme je razgibano – čez in okoli skal ter previdno čez ožje prehode. Nikjer pa ni nilo več potrebe po kakem pripomočku.
Na vrhu se je zbirala družinica od prej, ki je prej še obiskala Planjo. Gnala pa jih je nadobudna najstnica. Nekaj besed, slikanje, pitje in naprej.
Že na ferati sem moral odstopiti prednost Nordijcem, navzdol pa sem srečal ali prehitel še nekaj izletnikov, ki so hoteli izkoristiti popoldan za pokuk nad meglice.
Pri vzponu bi lahko nenapovedano še rezerviral kako ležišče, a pri povratku je zagnano osebje komaj dohitevalo naročila. Praktično so bila v jedilnici skoraj že stojišča zasedena – no zunaj v odurni megli so si nekateri še v miru privoščili prigrizek ali požirek. Pri spustu v dolino sem še srečeval izletnike, ki pa so si že predhodno rezervirali ležišča.
Ja, sem se ulegel na kratko v Krajcarco za oplaknit lepilo ...

Fotografije pa tukaj.

Tauni