Pravzaprav sem se to pozno pomlad in začetek poletja ves čas pripravljal na tisto, kar me je še 'greblo' v teh koncih: Razor s strani Indijanca. Enkrat, davno, sem na Razorju srečal planinca, ki je prišel z nenavadne strani. 'Po melišču' je rekel.

Pogledoval sem tja skozi z Dolkove špice v začetku junija. Šel sem na oglede na Križ, Kriški Rob in Indijanca pred mesecem. Prejšnji vikend še nisem bil psihično zrel, pa sem se vzpel za tolažbo na Pihavec na nasprotni strani Kriških podov. Zdaj pa sem se odločil.

To pot mi je uspelo it spat zgodaj – ko sem pripravil vse stvari. Nekatere sem le razložil okoli ruksaka za končno odločitev po vstajanju – ob 2.00. Vaje za hrbet, … hladen tuš, … Odpeljal sem ob 3.20 in stopil peš ob 5.00 iz parkirišča v Zadnjici. Zmerno hiter ritem me je pripeljal na dvorišče Pogačnikovega doma ob 8.23. Sonce me je opazilo šele pri Spodnjem Kriškem jezeru. Popil sem čaj in šel po planinski poti za Razor ~150m. Nato sem zavil desno v prijazno skalovito brežino brez drobnega melišča, razen ob strani.

Na gornjem robu se je odprla dolina med Kriškim robom in Razorjem do sedla Indijanec-Razor. Ubral sem jo po vznožju melišča pod Razorjem do balvanov na gornjem koncu, kjer sem zagrirel v mehko melišče. Kjer se je le dalo, sem stopal po večjih skalah, ki se večinoma niso premikale. V gornji tretjini pa je šlo 3 naprej - 2 nazaj.

Od daleč vidno razpokana skala je taka tudi od blizu bila – tudi tisti oprimki, ki sem jih moral nujno uporabiti, niso bili 'pribiti'. Redke gotove stope pa so bile posute z drobirjem. Nad tem delom so bile skale čistejše in večje ter nekaj bolj zanesljive.

Po rahlem poplezavanju sem prišel do grebena, ko me je zajela megla in sem malo izgubil orientacijo. Čakal sem na zjasnitev ali kak človeški glas za orientacijo, saj je v tem času Razor vedno obiskan. Opcija vračanje pride za mojo trmo v poštev le ob skrajni negotovosti (beri: šibka kolena). Počival sem med šili in kepo, zatem sem sledil glasovom. Premikal sem se po boku grebena in nazadnje zagledal osebe na eni kopici. 'Hej, a je to vrh ? 'Prijazen par me je poskušal usmerjati po vrhu grebena, a jaz sem kot po navadi ubral svojo-itak bolj nerodno varianto. Vzpon na sam vrh je krušljiv, sicer pa kar pohodniški.

Žal razgleda ni bilo, a zadovoljstvo kot bi videl do Dolomitov.

Po klepetu s parom sem se tudi jaz spustil po 'normalki'.

Pri Pogačniku sem si privoščil 'cinkovo' pivo in se zaklepetal z zanimivima  Bčanoma, ki sta se vzpela na Pihavec po 'ihtavi' grapi z Luknje. Scedili smo 3 runde 'sedativov' in se nazadnje odpravili proti Zadnjici. Ekspresen spust je presenetil tudi muskulfiber in ostale tegobe, ki so me dosegli šele naslednji dan.

Nekaj fotografij pa tukaj.

Tauni