Čakal sem, kdaj poneha moča, da se vrnem na oglede na greben Krnčice. V petek sem pobasal stvari v nahrbtnik in v avto nekaj za preoblačenje po vrnitvi. Zjutraj sem vstal malo prej kot ponavadi, a nisem pretiraval. V Posočje sem krenil ob 6.20 in zapustil avto Pri koritu ob 7.50.

Kot pred nekaj tedni sem tudi to pot opazoval greben z daljnogledom od spomenika pred Drežnico, a se ni dalo kaj dosti razločiti, ker so začele meglice zastirat pogled. Peš sem šel najprej po planinski poti, nato malo po cesti in nazadnje sekal čez pašnik do parkirišča pri pl. Zapleč. Malo sem se okrepčal in oblekel majčko z dolgimi rokavi – do tam sem v zmerno hitrem ritmu 'prišvical' v kratkih.

Začel sem po isti muletjeri kot zadnjič, a kmalu zavil levo po muletjeri ob robu neizrazite grapce. Kmalu sem uočil tudi markacije in višje gori so pohodniki postavljali tudi možice. Saj kakih križišč ni bilo vse do bolj skalnatega dela, a človek med bujno travo, ki ponekod skoraj zabriše neizrazite ostanke stare muletjere, rabi kako potrditev.

Medtem je meglena plast nad okoli 1200mnm popolnoma zaprla pogled navzgor in, ko sem že preganjal manjše dvome, sem na okoli 1650mnm spet zagledal obrise Krnčice. Višino sem ocenil po v morju megle utapljajočima se 'Norim Jurčkom' in Stolom. Krasji vrh je že odločneje štrlel iz megle, bedra pa je na bovški strani kazal skoraj ves Polovnik, ko so se mi izza boka pobočja prikazale gorske Babe (Kaninsko pogorje).

Gori je bilo pobočje na manj strmih delih, predvsem muletjeri, pošpricano z belimi pegicami preostalega snega. Se ga nisem izogibal, da sem ugotovil, kaj bi me lahko čakalo. Bil je kar stabilen.

Na razpotju sem zavil desno proti vrhu Krnčica. Pot me je peljala skozi predorček v boku Lopatnika na bolj izpostavljene odseke muletjere. 10-15m sem gori višje tudi gazil, en delček do kolen. A nikjer ni bilo potrebe po cepinu ali derezah, kar je vse ostalo 'na dežurstvu v rucaku'.

Razgledi so bili čudoviti. Videlo se je za gornike ravno tisto tapravo. Megla še ni šla čez Polovnik, pa sem se lahko razgledoval od Krna čez Krnska jezera na sever, pa do Kanina in tudi vrhov 'utapljajočih se' Karnijcev na zahodu.

Spustil sem se spet do razpotja in se vzpel na greben, od koder sem lahko mestoma opazoval tudi srednji in spodnji del Lepene. Po vrhu grebena sem zatem nadaljeval proti SZ po stezi ob in po jarkih.

Pač ovce so pustile svoj pečat … več njih … ogromno, tudi v ostankih bunkerjev, kamor se očitno zatekajo pred vetrom in padavinami.

Po Vrhu ruš sem nameraval še čez Vršič do konca, a sem se ustavil na manjšem vrhu po  odcepu muletjere navzdol. Ocenil sem, da je dovolj in se spustil po serpentinah v medtem že povišano meglo.

Na  muletjeri so se kot na vzponu postavljale marele in hihitale male prašnice. Slednje pa ti v zreli dobi lahko popestrijo občutke v hlačnikih … Čmrlji so se prenažirali na pegastem badlju in drugih bodikavih lepotah.

Na planini Zaprikraj sem se napil pinjenca in založil s skuto za nekaj tednov. Potem pa sem moral pri planini Zapleč čakat na sprevod okoli 150–200 ovc čez cesto, preden sem lahko sestopil do avta – aaa, na preobuvanje …

Obisk ? Ja, sem srečal 7-8 planincev, ko sem sestopal z vrha Krnčice, nekaj - večinoma tujcev - jih je šlo v in iz smeri Krasjega vrha, drugi pa so ostali kar pri izletih po planinah. Tam še 'pridelujejo' – sir, skuto …, a pašna sezona se počasi zaključuje.

A ja, še nekaj o Srednjem vrhu. Očitno sem se prejšnjič res vzpenjal po sledi divjadi po srhu grebena, saj sem muletjero to pot opazil na zahodnem boku. Res je, da včasih ne opazim muhe pred nosom, a zelenje precej zabriše izgled, da je sledi mogoče bolje uočit le od daleč. Sicer pa: več parov oči več vidi …

Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Tauni