Občasno sem naletel na kak zapis na Hribi.net, a vedno me je vleklo v 'taprave' gore. Zdaj v vmesnem času pa sem se naenkrat odločil. Če bi želel vzdolž celega, bi se moral sprijazniti z vsklajevanjem z avtobusnimi redi ali s kom drugim, ki bi tudi šel, ali pa z nočnim pešačenjem do avta. Torej za pokušino eno polovico: od Velikega do Krasjega vrha.

Pregledal sem spet opise in slike, pripravil opremo in v soboto, 30. 9. 2017 odšel do Drežnice. Malo sem blodil do Magozda, a ob 8.30 le bil ob tabli za planino Dolec. Muletjera je prevozna s terenci skoraj do prve grape, po prečenju pa jo je mestoma erozija precej pobrala. Vseeno je povsem pohodniška. Na posameznih meliščih ali grapah se odprejo omejeni razgledi od Matajurja do Trnovega. Lovci so si namestili majhno kočo kar na enem razglednem pomolu. Gori proti skalnemu delu pa se gošča umakne.

Zapuščena planina Douc se le mestoma zarašča. Jaz sem krenil po kratki muletjeri bliže robu, pa sem do tiste, ki vodi na vrh hodil po 'bulasti' travi. Z Velikega vrha je razgled po večini naših Julijcev.

Muletjera se potem spusti na sedlo z nekaj kavernami in vzpne na sosednji vrh. Zatem se ustavi. Naprej pelje dobro vidna steza po malo ostrejšem slemenu, a najprej se je treba malo 'skobacat' navzdol.

Večinoma sem hodil kar po slemenu, a kjer sem se izognil vzpončku po stezi po severni strani, sem moral paziti na rosno travo in spolzke lišaje na skalah.

Približno na sredini se greben razširi in 'zagnoji'. Namesto suhega kozjega drobiža zdaj prevladujejo ovčje 'klobase'. Ovce sem videl na paši visoko pod travnatim slemenom s strani Magozda. Tako sem raje izbiral skalnati del, da so podplati ostajali nedrseči.

Sicer je vzpon po širšem delu slemena na Krasji vrh prav pohodniški. Najprej je malo strmejšega, na koncu pa te zadene še malo pojemanja kondicije. Tam se spet nekaj muletjere.

Razgledi kot z Velikega vrha, a ob mojem prihodu se je precej vrhov Julijcev skrilo vsaj za megleno kopreno. Spodaj čaka Drežniško kot na dlani.

Spust pelje večinoma po muletjeri v gozd, potem pa po široki planinski poti do korita. Tam sem se malo osvežil in se spustil (kjer je bilo mogoče) ob asfaltu do Drežnice. Našel sem njihovo gostilno za eno brezalkoholno, saj me je čakala še vožnja domov.

Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Tauni