V novembru se planinci PD NG običajno odpravimo toliko dlje od doma,...
Splošno
29. 4. 2018 Polovnik do centa
Zapeljal sem v Soško dolino ob 6.10 in ustavil ob hotelu Boka. Z mostu sem si ogledoval vrhove in se nazadnje odločil za 'plan C': Polovnik. V hotelu strežejo le svojim gostom, a prijazna uslužbenka mi je vseeno dala nekaj informacij.
Avto sem zapustil na parkirišču onkraj mostu ob 7 ½. In se odpravil skozi Log Čezsoški. Po vodnem zajetju sem zarinil na melišče in se več ali manj držal muletjere s sledovi. Zgoraj pa sem izgubil sled in, zgleda, potem šel po sledi divjadi, kot po zemljevidu severno pod slemenom. Potem sem ocenil, da sem malo nizko in krenil do slemena ravno na pl. Polovnik.
Vse cvetje na sončni strani hiti. Na ostalih suhih skalnih predelih poti pa se bohoti vresje. Od živalstva sem videl predvsem mrčes, črne lazarje, slepca in opazil bežečega gada (!) od ležernega sončenja. Po 2 dneh sem opazil tudi slepega potnika kljub vsem mažam proti klopom. A z vilicami za to sem ga 'odčepil' šele naslednji dan, ko se mu je primerno zaokrožila 'lempica'.
Naprej pelje lepa muletjera po gozdu na slemenu ali ob njem. Pot pač verjetno ni nihče vzdrževal 100 let, a me je lepo pripeljala gor in dol na Pirhovec nad pl. Dolec.
Skozi brsteče macesnovje sem se spustil po grebenu, da sem čimmanj izgubljal višino. Potem sem ob izogibanju manjših snežišč pririnil po mreži muletjer na Veliki vrh, kjer sem bil po 14 ½. S snežišči sem sicer imel opravka na celem grebenu, kjer je pot peljala malo na severno stran. Tudi dereze sem preveril za vsak slučaj, a nikjer ni bilo potrebe zanje, saj se je gojzarje lepo zabijalo v mehkejši, a poseden sneg – ali pa se ga dalo obiti. Dobrodošel pa je bil tudi za dopolnitev vodnih rezerv. Nekaj sem tudi kalkuliral čas in način povratka.
Od Velikega vrha pelje muletjera še do sosednjega, recimo V.v.2, in se zatem spusti na malo ostrejši greben. Tega sem poznal od lani poleti. Tu na dobršnem delu italijanska vojska ni mogla izdelati muletjere, saj se s srha spuščajo strma pobočja na obe strani.
Vmes sem lahko ves čas občudoval prizore od Velike Babe do Rombona, B. Grintavec, Javoršček, greben Krnčice do Krna, Kolovrat do Matajurja in greben Stola. Spodaj Soča, povezuje Bovško s Kobariškim. Ostali prizori, vključno z Očakom so se skrivali v celoti ali delno v meglicah.
Na malo širšem grebenu so me spet ostanki velike vojne opozorili, da sem blizu Krasjega vrha (tam ob 16.15). Spet slikanje, potem potisnjenje vezalk, pa v dir po čimmehkejši podlagi v dolino.
Magozd sem zapustil po lepem makadamu pred 19. Na ½ poti do Trnovskega mostu sem si ohladil stopala v izviru, ko so že grozila, da bodo ostala kar tam. Od T. mostu sem se malo izgubljal po bolj kolovozih kot pravih makadamih. Gori-doli, pa sem in tja sem navsezadnje prišel bliže Soči. Luči tudi nisem izvlekel, ker sem zdavnaj spoznal, da zemljevid ne prikazuje vseh poti in te nimajo oznak. Ko pa sem razločil dolino Učje, sem ocenil, da bo hoje še od ½ do 1 ure. Stanje na levem bregu Soče je bolj klavrno zaradi slabih poti. Vzdržujejo se redke domačije in staje, ker Bovčani ne vidijo priložnosti, npr. za širitev letne turistične ponudbe tudi tja.
Do avta sem prišel že ob mraku – po 22.10 (po datumu na nerazpoznavnem posnetku). Nekaj časa sem se napravljal, tudi polival stopala s snežniško vodo s Polovnika. Ja, nedelja pač - ob povratku v 'pravo' dolino nisem ob cesti videl odprtega lokala ali črpalke … turistična Slovenija.
A sem zadovoljen od vtisov ocenil tudi, da sem za pot prbl. 2000m na prbl. 25km z vsemi postanki porabil prbl. 14 ¾.
Nekaj fotografij pa tukaj.
Tauni
Dodajte svoj komentar
Novice
Prvi od dvanajstih dogodkov svetovne turneje tekmovalnega lednega...
Mladinski odsek Planinskega društva Nova Gorica je v soboto, 16. 11...
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!