Planinarjenje  v Gruziji          21.6. – 30.6. 2019

 Za letošnjo destinacijo osrednjega planinskega izleta smo izbrali Gruzijo.  Odločili smo se za treking po Svanetiju, po precej nerazvitem in nedotaknjenem gorskem območju Kavkaza. Dežela se ponaša kar z dvema pettisočakama, ledeniki , visoko ležečimi vasicami z  značilnimi srednjeveškimi obrambnimi stolpi. Bili smo v neposrednem stiku s tamkajšnjimi ljudmi. Preko bivanja v njihovih vasicah in vpogledom na njihov način življenja smo deželo začutili na neposreden in pristen način.

 V petek se nas je 57 udeležencev PD Nova Gorica in dva predstavnika agencije Lifetrek že zgodaj popoldan začelo zbirati na različnih izhodiščnih  postajah, da smo zaradi neizogibne gneče pravočasno ujeli  letalo v Budimpešti. Po pristanku v Kutaisiju smo ure prestavili za dve uri, da smo se časovno uskladili. Tam so nas že čakali Gruzijski vodniki. Razporedili smo se v štiri vozila. Lahko bi rekli  manjši avtobus ali večji kombi, vendar bi bilo še najbolj primerno, da napišem vozila, v katerih smo ugibali, ali so namenjena prevozu živih oseb, tovora,..?  Še najboljši približek pa je, da smo se počutili kot prevažajoči krompir.

 Sobota: Prvi dan smo se vozili do izhodišča našega trekinga, Mestije. Pot smo si popestrili z ogledom Kutaisija, zajtrkom v bližnjem lokalu in ogledom  čudovitih Prometejevih jam. Na krajšem postanku smo tudi prvič okusili Hačapuri J (xachapyri), ki je nato postal naš vsakodnevni  »must be« pri obroku.  Cesta je nadalje postajala vse bolj neprimerna za hitro premikanje, vendar so naši izkušeni vozniki to zelo uspešno prezrli. Pohvaliti velja izredno dobro manevriranje med ogromno  prosto gibajočimi se kravami po cestišču. V večernih  urah smo prišli v Mestijo in se namestili  za počitek.

 Nedelja:  Prvi dan smo imeli lahek treking. Iz Mestije smo se preko grebena povzpeli do prvih vasic v predelu Mulaki. Imeli smo čudovit pogled na dolino Svaneti in mogočno  goro Tetnuldi. Očarani nad lepoto pokrajine smo naredili skupinsko fotografijo in se spustili do Zabešija. Tam so nas že čakali naši »kombiji« in nas odpeljali nazaj v Mestijo.  Ostalo je še nekaj časa, zato smo šli na ogled srednjeveškega obrambnega stolpa ,ki so značilni za ta del pokrajine,  premalo utrujena skupinica pa  še na hiter vzpon na hrib nad Mestio.  Po večerji nam je eden od udeležencev pripravil glasbeni večer in odplesali smo proti naslednjemu dnevu.

 Ponedeljek: Slaba vremenska napoved nas ni odvrnila od načrtovane poti. S kombiji so nas odpeljali v Zabeši, kjer smo prejšnji dan zaključili s pohodom. Vreme je preizkušalo našo potrpežljivost. Že kaj hitro smo razkazovali raznobarvnost pelerin in prav tako hitro tudi spet pospravljali ob soncu. Pa spet dež in spet sonce. Tako nas je vreme hecalo, dokler nismo prišli do predvidene okrepčevalnice na smučišču. Nebo je našo željo po osvežitvi narobe razumelo in nas namesto srkanja osvežilne pijače konkretno opralo z dodatki ledenih masažnih krogljic. Kaj kmalu smo se ozaljšani v pelerine, mokri do…. spustili v dolino, do srednjeveške vasice Adiši, kjer smo na višini 2100m tudi prespali.

 Torek: Sončen dan se je začel poln pričakovanja. Pot nas je vodila ob reki Adishi vse  do mesta, kjer so že čakali konji, s pomočjo katerih smo prečkali reko. Večina je nas je sedela na konju prvič, zato je bila to res prava popestritev trekinga. Pot se je nato še nekaj časa  nadaljevala proti ledeniku Adiši, nato pa zelo strmo navzgor na prelaz Čkuntnieri 2655m, od koder je fantastičen pogled na ledenik Adiši  in najvišjo goro Gruzije, 5193m visoko Skharo. Na prelazu smo po okrepčilu ponosno pozirali za skupno fotografijo in zapeli našo himno za Dan državnosti, nato pa se spustili do majhne vasice Kalde, ki je v 19.stol.edina preživela obleganje Rusov in jo zato imenujejo tudi vas junakov. Vprašljivo pa je »preživetje« po našem postanku v vaški okrepčevalnici.  Verjetno bodo žejni vse do naslednje oskrbe s pijačo. Sprehodili smo se še do naselja Iprali, kjer smo imeli prenočišče.  Opazili smo razliko od prejšnjih prenočišč. Se  že pozna vpliv prilagajanja turistom.  Urejene hiše in okolica, dvorišče okrašeno z lučkami, primerno za večerno druženje, kar smo tudi izkoristili in pozno v noč s pesmimi počastili naš državni praznik.

 Sreda:  Po obilnem zajtrku in oskrbljeni z lunch paketi, kot vedno, smo se odpravili dalje. Pot nas je vodila najprej navzdol, kjer smo ob reki opazili večjo količino metuljčkov. Navdušeni smo posvetili kar nekaj časa fotografiranju, nato smo nadaljevali  pot navzgor, preko cvetočih travnikov. V daljavi smo opazovali visoke gore, v bližini mnogotero cvetje. Ko smo se že spuščali proti Ušguliju, so se zopet pojavili metulji. Mnogo njih. Ogromno metuljev!! Kolovozno pot  smo si delili  s kravami, prašiči, stopali čez kupe metuljev in naposled prišli v Ušguli. Vas je razdeljena na štiri dele. Na hitro smo si jo ogledali, nato pa v osrednjem lokalu poskrbeli za tekoče zadeve.  Tam so že čakali naši »kombiji« in nas odpeljali v Mestio . Spotoma smo si ogledali še stolp ljubezni.  Po večerji smo si v kinu ogledali nagrajeni film »Dede«, ki je bil posnet v Ušguliju.

 Četrtek: Ta dan smo plan priredili v korist potešitvi želje - priti nad magično mejo 3000m. V konvoju posebnih avtomobilov so nas zapeljali do križa nad Mestijo, od koder smo začeli naš vzpon proti jezerom Koruldi. Čudovite razglede so skoraj kičasto lepo dopolnili konji, ki so se podili po širnih travnikih.  Od jezer smo se strmo vzpeli še do mesta, kjer se teren nekoliko poravna, preden se začne precej zahteven vzpon na sam vrh gore.  Na višini 3070m smo ponosno pojedli kosilo in se odpravili v dolino v dveh skupinah. Nekateri peš vse  do Mestije, drugi do našega izhodišča, ter si še enkrat privoščili adrenalinsko vožnjo z avtomobili. Popoldne smo si v muzeju ogledali razstavo starega orožja, nakita in oblačil.

 Petek: Za zadnjo turo smo si prihranili vzpon iz vasice Latli na Mkheeri, kjer je ena najvišje ležečih cerkva v Evropi, 2500m visoko.  Vreme se je preveč resno držalo napovedi in kaj kmalu se je pričel ples dežnih kapljic. Glasna spremljava grmenja je precej prestrašila našo skupino in jo razdelila med povratnike v dolino in nadaljujoče optimiste. V okrnjeni sestavi smo osvojili vrh s cerkvico.  Menda je tam eden najlepših razgledov, kar zaradi slabe vidljivosti ne moremo potrditi. Videli smo le obrise Laile. Večer nam je naš  vodnik Darko popestril  s presenečenjem, z nastopom  lokalne glasbene skupine, ki so nam predstavili svoje pesmi in ples. Ker je bil to naš zadnji večer pred odhodom proti domu, se nam ni mudilo iti spat.

 Sobota:  Po zajtrku smo se s kombiji po sistemu, kdo je hitrejši čez mnoge »ležeče policaje« , drznejši v prehitevanju v ovinku in spretnejši  v slalomu med  kravami po cesti, odpeljali proti Tbilisiju. Imeli smo postanek za ogled pri  jezu Enguri Dam, ki je dobro znana turistična atrakcija, ter pozno kosilo z ogledom in degustacijo v kmečkem turizmu. Pozno zvečer smo prispeli v Tbilisi. Imeli smo voden nočni ogled mesta, nato pa dve urici časa za »nočitev« v hostlu.

 Nedelja:  Zadnji dan nas je predstavnik agencije Life treck, s katero smo potovali,  obvestil o spremembi  dogovorjenega  povratka. S kar nekaj zmede in brez obljubljenega spremstva smo se v treh skupinah po različnih letalskih linijah začeli vračati proti domu, kar je po zelo prijetnem trekingu pustilo  nekaj grenkega priokusa.  Ko smo se večina preko Aten in Varšave spet zbrali v Milanu in na poti domov izvedeli, da se  tudi ekipa iz »sončenja« v Atenah uspešno vrača iz Benetk, smo bili sklepčni, da je letošnja »avantura« uspela in se že polni idej oziramo za  novo v prihodnjem letu.   

     Zapisala:   Maja Kajzer

     Foto:   Miran Marc, Maja Kajzer, Darko Božič