V novembru se planinci PD NG običajno odpravimo toliko dlje od doma,...
Splošno
Ture naših članov: Zaprikraj-Vršič-Lipnik-Kal
Zaprikraj-Vršič-Lipnik-Kal 22. 9. 2019
V avgustu nisem opravil z Lipnikom in poldrugi mesec nisem hodil. Zaradi kondicije za hojo, ki je šla navzdol je bila to logična izbira. Vstal ob 3.30, a zaradi vaj za hrbet in 100 drugih opravil zapeljal v Posočje šele ob 5.20. Avto sem pustil pri pl. Zapleč malo pred 7.00 in z urnimi koraki stopil do pl. Zaprikraj. Pasel se je le bik, krave so med molžo mukale.
Šel sem najprej po muletjeri, okrašeni s številnimi gobami prašnicami in nekaj šipka. Potem sem urezal bolj direktno smer skozi blodnjak živalskih stez, malinovje, koprive in mimo skalnih obronkov. V zadnji tretjini sem spet hodil po muletjeri, ker je strmeje in so grive malo utrujajoče.
Po 9-ih sem se spustil po boku Vršiča proti sedlu s koto 1785 nad Lepeno. Sestopil sem v konto za Vršičem. Kot na grebenu ob Vršiču so tudi v smeri Lipnika izletniki postavili na skale veliko ostankov granat – tudi še polnih.
Proti sedlu Čez Utro sem najprej sledil stezi pod bok Lipnika, kjer se je malo razgubila. Polno stezic je vodilo po travnatem boku in so se izgubljale navzgor v strmine. Tako sem sredi spusta spoznal, da se parkljavci izogibajo melišč ob vznožju, da jim ne obrusijo parklje in se spustil bolj proti dnu. Tam sem naletel na slabše uhojeno, a dobro zaznavno pot ter ji sledil. Nekaj sledi je vabilo desno navzgor, a sem se odrekel krajšnjicam. Nameraval sem najprej najti začetek poti na Kal, da je ne bi potem iskal že utrujen. Našel sem razpotje pri kamnitih stopnicah v že zdavnaj izginuli objekt. Naprej je v kalih pustilo sledi več velikih živali. Sledovi parkljev so dali sklepati, da so se tu kopali kaki gamsi ali drugi parkljavci.
Nižje sem stopil na pot od Predoline in se vzpel na sedlo Čez Utro. Takoj sem nadaljeval na SZ bok neizrazitega poračšenega grebena v smeri grebena Lipnika. V grapi zadaj se pot pridruži muletjeri od pl. Golobar, kjer so AO enote med 1.SV zaledne objekte.
Muletjera pripelje med boka Hudega vrha in Srednje špice. V aprilu v snežnih razmerah in nepoznavanju poti sem zarinil kar na bok Hudega vrha, kjer v mehkem snegu nisem nadaljeval. To pot sem sledil jasni stezi po muletjeri, ki je bila ponekod zelo dobro ohranjena, ponekod komaj zaznavna. Kljub mojim dvomom, so me serpentine pripeljale prav na sedlo ob boku Srednje špice.
S sedla se pot malo spusti in zatem popelje elegantno ob robu mimo ostankov kavern in raznih objektov. V zavetju vrha Lipnika je več platojev za neke objekte. Jarek pa se ponekod tudi po grobih stopnicah vzpne do samega zdaj kopastega vrha. Tam sem slikal ob približno 13.40.
Spust je šel tekoče po lastnih sledovih. Spotoma sem po velikih klinih na Lipniku, na sedlu ob Srednji špici in pod bokom Hudega vrha ocenil, da so imeli AO vojaki tam speljano tovorno žičnico.
Na muletjeri pod Utro sva se srečala s Švicarko, ki je tovorila kolo na ramenu od Predoline. Je normalno, v Švici je veliko tega. Le pot po lapornatih pobočjih od Predoline ponekod skoraj izgine.
Jaz sem nadaljeval navzgor po dolini prejšnjega spusta do razpotja pri kamnitih stopnicah, kjer sem zavil desno v dno pod pobočji Kala. Tam sem stopil čez koprivno jaso do ene kaverne, kjer sem odkril škarpo muletjere. Ta pelje na zahod do podora, kjer se malo porazgubi, potem pa nadaljuje navzgor na rame boka Kala. Po zemljevidu pelje tam naprej proti Zaprikraju, a jaz sem lepo muletjero zapustil navzgor po grebenu, kjer je v spodnjem delu le mestoma slutiti ostanke poti.
Na tretjini pa glasovi. Trije izletniki so sestopali s Kala. Nihče od nas ni pričakoval koga na poti. Povedali so, da je višje precej zahtevneje. Odšli so proti muletjeri, ki pelje proti Predolini. Jaz pa sem s cepinoma v rokah napredoval navzgor, kjer sem ju tudi kmalu uporabil. Z 2 cepinoma gre po strmih travah in stabilni skali kot po lestvah. Podorom se je pač potrebno izogniti na bok, kjer pa te pričakajo večje skalne površine skoraj brez razpok ter ozki prehodi med vejami in strmim bregom.
Več manjših ramen je lažno obetalo vrh, a se je izkazalo le za predah in potem sem moral grizti dalje. Potem pa le ostanki trdnjave na Kalu (prbl. ob 17.10). Tudi tu kot na drugih razglednih mestih ter ob zanimivostih nekaj škljocov in dalje proti vrhu Skalce. Megla se je že spustila na vrhove nad 2000mnv in pričelo je pršeti. Hitel sem. V suhem bi sicer s spustom po travah lahko poiskal poraščeno muletjero pod Kalom, a mokre trave 'niso zdrave'.
Pred Skalcami sem takoj našel začetek spusta muletjere in odhitel navzdol. Visoke trave, malinje, koprive, grmovje in šipek so ovirali spust. No, šipek bolj zaradi nabiranja plodov za nekoga bližnjega. Pač hitenje po mokrem in sem se 2x znašel na nivoju povsod bujno rastočih gob.
Na Zaprikraj sem prihitel ob prbl. 18.50. Po oskrbi s skuto in sirom sem sicer nameraval še ob dnevu do avta, a sem se zapletel zanimiv klepet z domačini, po njihovem delu z živino.
Do avta sem prispel z načelno lučko in si končno zul premočene gojzarje. Po spranem makadamu do Korita sem sicer peljal previdno, a tudi naprej mi utrujenost ni pustila hitro …
Večerja, spravilo, pranje cunj, tuš, … (prbl.2000m-z upoštevanjem vmesnih kucljev / prbl 12 ur od avta do Zaprikraja / tja nekih 15km).
Nekaj foto utrinkov pa tukaj.
Tauni
Dodajte svoj komentar
Novice
Prvi od dvanajstih dogodkov svetovne turneje tekmovalnega lednega...
Mladinski odsek Planinskega društva Nova Gorica je v soboto, 16. 11...
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!