Da so gore v Švici lepe, sem ugotovila že pred leti, ko sva s sestro osvajali Pilatus, Jungfraujoch in okolico Zürich-a. Da se da planinariti tudi v Liechensteinu, pa sem zasledila v Voluharskih potopisih. Torej sva  s sovodnikom planirala okvirni program raziskovanja in se podala na pot. Po dolgi nočni vožnji sva se ustavila pri Bodenskemu jezeru, si na hitro pogledala otoček Lindau, ter nato nadaljevala do izhodišča prvega vzpona. Gondola sicer omogoča hiter vzpon na greben, vendar sva se raje podala peš najprej do idiličnega jezera ter nato do planino z lepim razgledom . V strmem vzponu pot pripelje vse do vrha gore in koče tik pod njenim vrhom. Pot je od koče nadaljevala v rahlem spustu vse do gornje postaje gondole, od kjer se pot spusti skozi jamo na drugo stran gore do kapelice in ene najlepših lokacij ( National Geografic  jo je 2015 izbral za najlepšo lokacijo na svetu), kjer je planinska koča. Od koče še dolg spust v dolino do izhodišča.  Zapustila sva Švico in se  čez Ren zapeljala v Lihtenštajn.

Drugi dan sva izbrala »Tri Sestre«. Krožna pot je možna v obe smeri, vendar s precej razlike v višini. Izbrala sva višje izhodišče in  po atraktivni zavarovani poti Furstensteig in naprej po grebenu in njegovih vrhovih prišla vse do vzpona na Tri Sestre. Nekoliko zahtevnejši vzpon, ter še malo bolj spust označuje tabla, ki dovoljuje nadaljevanje samo izkušenim. Največjo Sestro osvoji večina, srednjo redki izkušeni, najmanjšo pa samo alpinisti s svojo opremo. Sledil je pust do planine in od tam še do vasi, kjer je možnost koristiti avtobus, nekateri pa smo šli  peš vse do doline. 

Tretji dan sva oglede delala vsak po svoje. Darko je izurjen v iskanju prenočišč, turističnih destinacij in zanimivosti za planinsko skupino, sama pa sem se odločila osvojiti  tromejno goro med Lihtenštajnom, Švico in Avstrijo. Z izjemno dobro urejenim  avtobusnim prometom sem  odšla do izhodišča, od kjer se začne krožna pot. Po eni strani na greben, čez vrhove, ki so stali na poti vse  do koče . Krožna pot že takoj od koče ponudi lahkotno pot, vendar mimo mojega želenega vrha. Torej sem se od koče povzpela na tromejni vrh ( Presneto »našponane«  časovnice imajo!) in nazaj do koče. Od tam pa krožno po prijetni poti čez travnike do sedla  v grebenu na drugi strani nad izhodičem. Spust v dolino na dogovorjeno mesto in analiza ture pred odhodom domov.

Upamo na realizacijo ture za PD v letu 2022. Nekaj fotografij pa tukaj. 

Maja Kajzer