Ni bil primarni cilj. Ta mesec je bilo deževno, pa sem pomagal pri obiranju grozdja, preganjal prehlad, sam obiral. Ta vikend se je izšlo za ponoven izlet iz Koritnice. Koritniški Mangrt je bil le rezervni načrt, če bi ugotovil pri bivaku Tarvisio nepripravljenost za kaj več. Avto sem zapustil pri zapornici v Koritnici ob 6.20. V Koritnici je bilo še dokaj mračno. A do gornjih bivših stanov, se je zdanilo. A do lovske koče sončni žarki niso ’šlatali’ vrhov. Na traviščih pod Koritniškim ozebnikom so se pasle ovce.
Do razpotja h Kotovemu sedlu se mi je pot vlekla. Sem pojedel tablico in se napil ter stresel obrežke za letečo golazen – kavke, ki sem jih pri povratku zmotil ob nažiranju. Čez skok z velikega mela na travišča pod bivakom Tarvisio sem že bil preoblečen, s čelado in zamenjal palice z enim cepinom. Tudi do galerij se je vzpon vlekel. Enostavno sem se skobacal čez rob pod galerije in se naprej držal višje linije.
Že spotoma sem ugotavljal nekaj pomanjkanja kondicije – najbrž se mi je zato zdel vzpon počasen. Kljub predvidenim 5 uram sem bil do tam v le 4h. Ob pogledu na vrhnji del VDV sem ugotovil tudi pomanjkanje psihične kondicije. Po preoblačenju in okrepčilu sem šel zato kar na S Koritniški Mangrt.
Okoli bivaka, po pikah-čez greben in ob zajli v škrbino ter navzgor. Tam je še nekaj zajle, potem se vzpenja pot ob pikah in možicih po strmih travah in okoli skal. Oznak je dvakrat toliko kot ob mojem prvem obisku pred leti, zato sem bil hitro pod zajlo pri vrhu. Tudi po njej sem imel primerne izbire in se kmalu ozrl čez ramo z roba.
Po slemenu na vrh sem postal pri spominski tabli Pavletu in Tamari. Kmalu sem z zahodnega vršička pobiral slike vse naokrog. Krenil sem dalje po bolj uhojeni in označeni stezi kar mimo manjših vrhov.
Ob spustu na pot proti Mangrtu sem videl polno obiska na njem. S te poti sem uočil tudi dva planinca, ki sta prej očitno šla pred menoj. Steza po boku proti Koritnici se zaradi manjšega obiska že malo zgublja. Oznake bledijo in so zaradi manjše uhojenosti steze zdaj tudi preredke po teh strmih travah. Ponekod so se ruše odrolale in razgalile skale z drobirjem brez sledu steze. Ves čas sem moral biti pozoren na nadaljevanje.
Pri spustu na travišča pod bivakom pa sem srečal štiri dekleta. Sem jih opozoril na stanje. Kratka feratica in ’sitni’ deli so bili za mano. Do avta ni bilo drugih posebnosti.
Pri preoblačenju pa sem se lahko umil v Koritnici, ki je kazala na deževni izvor s temperaturo prbl 10 stC – ne manj.
V Logu pod Mangartom sem nabavil na turistični kmetiji pred vhodom v rov sendvič s sirom, s katerim sem se basal do Kobarida. Ovce od zjutraj so njihove. Enkrat so jim nekako ušle celo na Vevniško polico in niso znale nazaj. Reševali so jih s helikopterjem.

Fotografije.

Tauni