Avgusta smo že nekajkrat šli v Avstrijo, tokrat smo naredili še nekaj korakov proti severu in pohodili Nemčijo. In to tam, kjer seže najvišje, na Zugspitze 2962m!

Zbrano ekipo članov PD Nova Gorica sva vodnika Darko in Maja povabila na dolgo  avtobusno vožnjo. Poleg dobrega avtobusa »Prevozi Stopar«. smo dobili tudi zelo fajn šoferja. S seboj smo imeli tri slavljence, med njimi je »okroglo« praznoval naš najboljši vodnik. Komaj smo nazdravili vsem, že smo bili na izhodišču prvega dne. Za časovno omejen pohod smo izbrali lokacijo, kjer najdaljši avstrijski viseči most povezuje dva bregova visoko nad dolino in omogoča ogled štirih ostalin nekdaj veličastnih gradov, trdnjave in mitnice.  Strm vzpon nam je ogrel mišice za prihodnje pohode, gugajoč most pa pokazal, kako zgleda, če bi preveč nazdravljali. Sledil je še ogled znamenitih skakalnic v Garmisch-u ter veličasten prihod v hotel. Z avtobusom smo se zapeljali po spomeniško zavarovani, tlakovani, najlepši ulici Garmiš-Partenkirhna, izstopili pri hotelu, kjer nas je pozdravila godba na pihala in izredno lep starodaven hotel, zgrajen leta 1542. Tudi pri večerji so se potrudili, da se ne bi kdo zredil.    

 Drugi dan smo imeli pohod. Tirolci opevajo izbrani pohod za enega najlepših. Pohod gre s planine mimo enega jezera, ki ga v sončnem vremenu uporabljajo za plažo, kopanje, ter višje še drugo jezero, kjer plavajo samo ta bolj korajžni. Pohod še višje na vrhove pa pokaže vso lepoto narave. Nam so v začetku precej teh lepot zastrli oblaki. V bistvu nismo videli prav nič. Kasneje se je izboljšala vidljivost. Nahranili smo račke v prvem jezeru in opazovali lepote ob vzponu proti koči, ter drugem jezeru. Naša dva plavalca se nista izneverila. Ob povratku smo si ogledali vse, kar so nam zjutraj skrili.

Tretji dan je bil namenjen kapitalnemu vrhu. Pridružil se nam je še slovenski prijatelj, ki se je preselil v Nemčijo, vendar na najvišjem vrhu še ni bil. Podjetni upravljalci gondol, ki vozijo na vrh, so naštudirali prav posrečeno kombinacijo le-teh, za pohodnike. Človek z zelo dobro kondicijo, s hitrim korakom lahko pride peš iz doline na vrh in nazaj. Za nas, ki radi še malo klepetamo in vmes dihamo, pogledamo naokrog, pa začetni vzpon in zahtevnejši zadnji vzpon krajšata gondoli.  Tako še vedno ostane 1300m vzpona. Pohod smo začeli na idilični planini v Avstriji, se vzpenjali strmo čez travnike in nato po kamnitih stezah do vratc, kjer je mejni  prehod z Nemčijo. Od tam smo končno zagledali odrešitev, kočo, da smo se osvežili. Kolikor smo do koče uživali, toliko smo se od koče mučili v strmini, vse do platoja pod vrhom, kjer nas je čakala gondola. Lahkotno smo se zapeljali do vrha. Objeli smo se od veselja, žal pa je v objemu sodeloval tudi oblak in nam hkrati ukradel tisti lepi pogled v dolino. Nekateri smo si v gneči izborili svoj moment prav gor pri znamenju na vrhu, vsi pa smo naredili skupinsko sliko na varni poziciji ob repliki. Ujeli smo eno zadnjih gondol in se zapeljali v dolino, kjer nas je čakal avtobus. Sledila je dolga vožnja domov.

Čestitke vsem udeležencem!! Vaša vodnika sva zelo ponosna na vas!

Zapisala : Maja Kajzer

Foto v galeriji: Darko Božič, Maja Kajzer