No, planov za Velikonočne praznike res ni manjkalo – Arco, Paklenica,.. - samo lepe sanje…muhasto vreme nam je namreč vsem prekrižalo vse načrte.
Ker se ne damo kar tako in ker je škoda presedeti podaljšan vikend (že tako so tako redki) na kavču in delat na kilaži in hraniti zimsko depresijo, je v zadnjem trenutku, ko je še zadnji kanček upanja, da se bo vreme izboljšalo, zbledel, padla odločitev, da gremo v Švico v Cresciano – malo vasico, ki v bližnjem gozdu skriva polno balvanskih užitkov.
V petek sva s Tomažem spakirala kufre ter vso potrebno ropotijo in se zvečer odpravila proti Crescianu. Seveda so se, zaradi vremena ob odhodu, porajali dvomi, ali bo vreme res tako, kot je bilo napovedano in da se bova mogoče šla le turiste po švicarskih kantonih. No, ker so Švicarji natančni ljudje, sva po cca. petih urah vožnje prispela na cilj - pod jasno, zvezdnato nebo! V prtljažniku sva si pripravila super luksuzno sobico (z razgledom :)) in se zavila v spalki. Tam namreč ni kampa, spi se lahko kar v ali pri avtih in zaenkrat zgleda, da to domačinov ne pretirano moti…Vstala sva, ko so čez pobočje posijali prvi sončni žarki. (okrog 9h, da ne bo pomote :)). Po zajtrku in martinčkanju sva se odpravila po gozdni potki proti balvanom…Gozd poln granitnih gmot, ki zaradi svojih posebnih, mehkih oblik, spremenijo pokrajino v skoraj pravljično deželo…le škrati in palčki manjkajo :). No, namesto njih se po gozdu od »kamna do kamna« sprehajajo blavanski navdušenci iz vseh koncev in krajev…
To je bilo moje prvo srečanje s tovrstnim plezanjem in do danes resnično nisem dobro razumela kaj je tako zanimivega v naskakovanju »navadnih skal«. Moram pa priznati, da so te granitne skale prav zanimive in pravi izziv. Seveda je tudi plezanje po granitu malo drugačno, kar se pozna predvsem, ko je temperatura malo višja in se roke potijo in ti kamen dobesedno popili blazinice. Imela pa sem prvovrstnega mentorja, ki mi je s svojimi nasveti pomagal, da sem sploh razumela, kako pristopiti k zadevi…hmmm…baje je treba nogam zaupat…na trenje…pa vsako tolko »butnt« proti kakšnemu grifu oz. sloperju…da o »mantlanju« (po domače rečeno – kobacanje čez vrhnji rob balvana) ne govorimo, to je bila zame še najhujša preizkušnja… Ugotovila sem, da ni problem splezat smer na balvanu - problem je prit na vrh!!!
Razmere za plezanje so bile kar dobre…suh zrak, idealna temperatura in rahel vetrič so pripomogli k temu, da so roke zdržale..No, prvi dan sva se kar naplezala. Tomo je počistil s starimi projekti, meni pa je vsak nov balvan predstavljal izziv. Seveda je potrebno cilje prilagoditi zmožnostim.
Drugi dan sva presenečena ugotovila, da je sneg ponoči pobelil sosednje vrhove in bregove in da tudi temperatura ni več tako prijetna, zato se nama ni pretirano mudilo in sva šla plezat šele okrog poldneva, ko se je začelo jasniti in je temperatura dosegla zadovoljivo raven za občutljive Primorce (to velja bolj zame) :). No, človek šele naslednji dan ugotovi, da je to balvaniranje kar resna in utrudljiva obrt…blazinice pečejo, mišice so utrujene…tako, da nisva bila tako produktivna kot prvi dan, pa tudi pretoplo je bilo. Šele, ko je sonce že zahajalo, so bile razmere boljše…
Očitno bo res nekaj na temu, ko pravijo, da te plezanje balvanov popolnoma prevzame, saj sem še ponoči sanjala, kako sem osvojila vrh balvana, ki ga prejšnji dan nikakor nisem mogla preplezati :). Naslednje jutro me je prav držalo, da bi dokončala na pol opravljeno delo in šla splezat samo še tisti kamen! Ufff! No, imam pa projekt za naslednjič…
Čeprav je v tem istem gozdu tudi plezališče, sva v ponedeljek opravila planirani premik v plezališče v kraju Ponte Brolla, ki je cca. 30 km od Cresciana. Plezališče nudi ogromno smeri vseh težavnosti in dolžin do 160m (granit). Dobesedno čez cesto pa je tudi raz dolžine 450m. V plezališču sva, po začetnem zgubljanju in iskanju pravega sektorja, kar malo pokombinirala smeri in splezala 1 daljšo smer, dokler je pač šlo v višino. No, moram priznati, da sem bila že kar utrujena, tako da je na koncu, kot vedno, samo še Tomo vztrajal do teme. Tudi tu je možno prespati kar na parkirišču pod plezališčem (tudi pitna voda - kot v Crescianu)..Sem kar malo zavidala plezalcem, ki so bili udobno nameščeni v svojih kombijih in si, ob toplem čaju, z igranjem kart krajšali večerne urice…tudi jaz bi rade volje ostala še vsaj en dan!!! Oh, tudi podaljšani vikendi so prekratki! Tako, po »romantični gurmanski večerji« v avtu, je napočil čas, ko se je bilo potrebno posloviti od Švicarske dežele…

No, na koncu se je odločitev, da greva v Cresciano le izkazala kot pravilna, tako zaradi lepe plezarije kot tudi zaradi odličnega vremena … (v Švici pomlad, v Portorožu pa sneg :)).
Vsekakor so ti kraji vredni obiska, saj je, poleg balvanov, ki mogoče niso za vse zanimivi (nikoli ne reci nikoli), na kupu ogromno plezališč in tudi daljših smeri… mislim, da se moraš res potrudit, da ti postane dolgčas!

Evo, to je to… kilaža je ostala ista, zimsko depresijo pa smo odgnali…

Slikce sledijo…

Lp, vsem!

MajaG