Hello.. No, končno se je začela naša odprava. V ponedeljek 16.08.2009 sva z Maticem odletela z Benetk v Atlanto in tam presedlala na letalo za San Francisco. Najela sva takoj avtomobil in se odpravila v Sequoia Nacionalni park in sicer v Needlese, da bi se pripravila za plezanje granita. Tukaj sem sicer že bil leta 2007 z Jernejem. Čudovit ambient in smeri za vse okuse. Smeri so tam do 150m a kar začinjene. Prve tri dni sva pridno plezala vse po vrsti do ocene 5.10d, nato sva si vzela dan počitka in obiskala še ta velike Sequoije (ogromna drevesa), ki so stare do 3.000 let. Čudovito je bilo in za naslednji dan sva želela poskusiti smer Atlantis, ki je kar precej težka in meni je ostala kot dolg iz pred dveh let. Smer ima oceno 5.11c, kar mislim da bi bilo pri nas 6c+, ampak s sprotnim nameščanjem varoval. Začne se s poklino, ki je obrnjena navzdol in nato se vleče po sredini stene do prvega varovališča. Vodil sem jaz in kar precej spretno zadevo tudi preplezal, saj tukajšnja ocena je še 5.10b, naslednji raztežaj je sicer lažji in se veže na smer Thin Ice, ki je precej znana klasika. Ta del je Matic vodil in v zelo lepem plezanju tudi prišel na naslednje varovališče. Tukaj se pa začne odprta tanka poklina, ki zahteva namestitev varoval in nato kar poskus par metrov težjega plezanja, poskusil sem na pogled in s sprotnim nameščanjem varoval, a že v prvem poskusu mi je zdrsnila noga. Počakal sem trenutek in poskusil še enkrat a zaman. No, prišel sem na varovališče k Maticu in se malce umiril nakar sem poskusil še enkrat in tokrat uspel po par metrih plezanja ujeti dober oprimek, želel sem namestiti varovalo a moči so mi kar usihale, začela se je mora, roka je popuščala a nisem želel odleteti, saj sem imel kake tri ali štiri metre pod seboj nameščeni varovali, žal mi ni uspelo zadržati in globina me je pogoltnila. Padec je bil neroden, saj sem imel vrv pod desno nogo in me je nerodno zavrtelo v steno. Poskusil sem priti spet na varovališče. A nekaj v levem gležnju ni več delovalo. Ufff… :«Matic, ne morem se postaviti na nogo, mogoče da sem kaj polomil«.. Urno sem prijel za vrv in se spravil na polico. Bolečina je udarila minuto za tem. Pobral sem plezalko dol in začela se je oteklina…«Neee, zakaj?«… Ostalo nama ni drugega kot spust ob vrvi.. Od tam pa me je čakala muka, saj že ko si zdrav moraš biti kar okreten da prideš do stene. Do našega kampa naju je ločila kar zapletena situacija. Prvo sem moral poplezavati po kolenih, do najine prve pomoči, potem pa še dobre 2h hoje. Sreča je bila v tem, da je bila tam prva pomoč za nujne primere in v njej opornica. Matic je hitro odtekel proti kampu po palice, jaz pa z dvema ubranimi palicami začel mučen pohod ali plazenje proti našemu kampu. Ravno sem se prikobacal iz težkega je matic pritekel s palicama in me spremljal do kampa.. Ene največjih muk kar sem jih doživel, a še sem stal na nogah. V kampu pa ugotovitev po odstranitvi longete.. Konec z mojim plezanjem in šele štiri dni plezanja je za menoj…«Matic kaj bova zdaj?« se mi je motalo po glavi, skoraj solze so mi pritekle.. Delam v športnem centru, kjer imajo tudi ambulanto za poškodbe, pa v vseh letih nisem videl še tako hude otekline…hmmm.. Upam, da bom vsaj kot suport Maticu, saj Maja je že na poti k nama…. Rad bi dobil Marka z upanjem, da bi Maticu nadomestil soplezalca.. To je za enkrat vse…Nadaljne novice bomo pa v prihodnje.. Verjetno bom moral na urgenco poslikati zadevo. Zlom mislim da ni, ker ne bi stal na nogah, bojim se na potrgane vezi. Lep pozdrav… p.s.: Eh ja, ni za biti načelnik, saj sem že tretji ponesrečen…malo za hec.