Pa smo spet doma, za nami pa odličen teden v Dolomitih.
Za razliko od prejšnjih let smo se (naš Ata se je) odločili da standardne lokacije v okolici Cortine zamenjamo za Palle di San Martino. Začelo se je z iskanjem vseh članov po različnih parkiriščih pod hribi, nadaljevalo z nočnim neurjem, končalo z nekaj preplezanimi kilometri, utrujenimi trupli in zadovoljnimi dušami. 16 članov odseka, skupaj okroglih 50 vzponov (kar so nekateri plezali v okolici Canazeia ni všteto ker ne vem) v šestih dneh plezanja je statistika. Za veliko večino verjetno eden najbolj poučnih taborov, ker so tudi smeri z ocenami okoli III. marsikomu pognale "pomisleke" v dušo, sestopi včasih zahtevnejši kot vzponi, skala, ki boljša skoraj ne more bit, dnevna doživetja, ki bodo vsekakor postala "zimzelene zgodbe, ki jih piše življenje" in o njih na forumu ne bomo pisali, lepo vreme, strme stene in lepe smeri, gužva v sobi, drago pivo, dobra pašta in še boljši štrudel.....to je blo to.
Zase sem prepričan da bom v tiste kraje še šel.
Kdor ni bil in ne verjame lepotam tistih res divjih hribov naj pa knjigo Tineta Miheliča prebere.

lp Mitja

Res je bil pravi odkliop, v Palah so hribi divji a, ko primeš za skalo vidiš, da je ta odlična in potem ostane samo uživancija. Kot je napisal že Mitja smo se Tomo, Maja, Tanja in jaz v sredo odpravili v dolino. Od tam smo šli najprej na eno veliko pizzo, nato pa v kamp pot topel tuš. Naslednji dan smo plezali na Passo Sela v vetrovnih razmerah. Zvečer smo odrinili proti Cortini in naslednji dan nas je gora zavrnila na Passo Falcarego. Po nočenm dežju smo se zbudili v mrzlo jutro in praskali smo stenco okoli petih stolpov. V nedeljo smo s Tanjo preplezala smer z dvomljivim imenom Via Dolores Anal, Tomo in Maja pa sta zaradi nevarnih Poljakov nad njima plezanje predčasno prekinila. Plezali smo na Passo Giau.

Drugi konec tedna smo z raliko ostalih uživali malo bolj običajen dopust (popoldanske kave in šopingu v Cortini) :).

Lp Mitja M.