Sezona plezanja v hribih je končno tu in greh bi bil, če se ne bi odzvali klicu gora :)
Tako smo se v soboto z namenom vplezavanja tri naveze podale v Belo peč nad Tržičem. Luštna stenca, s komaj 10-minutnim dostopom, smeri so dolge okrog 100 metrov in večinoma navrtane, sestop kratek. Navdušeno smo krožili in zlezli po tri ali štiri smeri: Bumerang, Gušterska, Dolinska in Šipa. Vodnik je na inetrnetu.
Po kavici/pivi/sladoledu v Tržiču so trije odšli proti domu, Mitja, Drejc in jaz pa smo se premaknili do Gozda Martuljka, kjer smo očarano strmeli v nore razglede na Špikovo skupino, obsijano z večernim soncem... Ko je šlo sonce spat, smo to storili tudi mi. Po obilnem zajtrku smo se podali po lepi položni in kratki poti do Bivaka pod Špikom ( :) interna fora – zbiram mnenja o primerjavi dostopov pod Kogel in pod Rušico) in naprej do stene Rušice, kjer sva pod izurjenim Drejčevim vodništvom z možem prvič potipala njeno odlično skalo. Ne vem po katerem ključu smo izbrali smer Mimo streh (VI+), ki nas je žal v predzadnjem raztežaju pod vrhom zavrnila (plata brez pravih možnosti varovanja). Ob kakih 13h smo tako že stali nazaj pod steno in se upirali odhodu v dolino. Soglasno smo se odločili, da gremo še do sosednje krnice Za akom in preverimo, ali je to res najlepši kraj na svetu, kot krnico opeva Mihelič. Že na samem štartu smo se fajn zapletali v ruševje in se prebijali žez skalovje. Vsake toliko smo navdušeno slutili ostanke poti, ki se je hitro izgubljala, in bili presrečni vsakega možica. Splašili smo čredo gamsov, ki so nam kazali prehode, a jim nismo verjeli. Po kakih dveh urah smo priznali poraz in odlomastili nazaj pod Špik in proti dolini. Malo pred koncem poti smo se šli turiste pod Martuljkovimi slapovi in se privlekli do avta. Po pici pri Jožici smo se hrustljavo zapečeni od sonca zapeljali nazaj proti domu.
Še takih vikendov in takega vremena!!!