Da ne bo izgledalo, kot da spominskega tabora ni bilo ali da ni bilo fajn, tule je moje poročilce.
Predtaborski dan je bil že v petek, ko so se našli 3 šerpe in nesli eno težko zverino na zgornjo postajo žičnice, da bo društvo, predvsem pa Krnsko jezero in njegove goste rešila (vsaj začasno...) pred zlobnimi polhi. Skupino šerp so tvorili najmočnejši člani našega odseka, Zoran ter 2 Mitji, Mikužev in Gleščičev. Fantje so nalogo opravili z odliko, saj smo za pot potrebovali še vedno dosti manj kot povprečen planinec, pa še veselo smo kramljali zraven. Mikuž in Zoran sta po vrnitvi v Lepeno šibala proti domu, tako da sva v Lepeni ostala le Mitja in jaz. Za hip smo se družili z Mladinskim odsekom, ki je ravno zaključeval svoj tabor.
V soboto sva vstala ob petih in se zapeljala do Bovca, kjer sva občudovala in vzpodbujala tekače na Trans Sloveniji – Mountain Edition, ki so se ob 6h podali na svojo tretjo etapo (od štirih) od Bovca do Nove Gorice. Ko so tekači odkrevsali na pot, sva na standardni lokaciji spila vedno odlično kavo in se podala proti Trenti. Upe na velike dogodivščine sva zaradi nočnega dežja in posledično lesketajočih se temnih sten morala pokopati, vseeno pa sva se podala pod Planjo pregledati tamkajšnje stene. Smeri ne zmanjka in treba se bo vrniti. Opoldne sva se tako že znašla nazaj v Lepeni, kjer sem si jaz privoščila poležavanje in prebiranje knjig, Mitja pa je najprej bezljal po bivaku in popravljal to in ono, potem pa si nadel tekaško opravo in jo mahnil do Batognice.
Proti večeru se je začela nabirati klapa iz vseh vetrov, na koncu nas je bilo 15. Nekateri so si privoščili plezanje v Čiginju, drugi pohajanje po divjem svetu nad Krnico, dve pridruženi deklici iz AO Rašica pa sta raziskovali ostanke vojne nad Krnskim jezerom. Medtem je mojstrom žičničarjem uspelo popraviti žičnico, tako da smo še uslužno polnili kiblo in obujali kiblinške spomine. Ko se je naredil mrak, je Mikuž tudi obrnil to in ono na grdeli, da je zadišalo po celi dolini. Zaradi prezgodnjega odhoda v spalko smo menda nekateri zamudili astronomske razprave...
Ob petih zjutraj sta dve navezi vstali, od tega so se trije prav na tiho spravili, nedružabnež pa ni mogel iz svoje kože in je na ves glas težil spečim in nespečim. Metka in Bogdan sta se podala do Krnice in čez Kriško steno mimo Pogačnikovega doma do Zadnjice, Pavlo in Monika pa v Steber ob Kamenkovem kaminu. Ostali smo odspali še dve kitici, potem pa spet reševali društvo s polnjenjem kible, pospravili hiško, kofetkali in se šele ob 10h odpravili iz Lepene. Jurček in Filipo sta se junaško podala v ostenje Babe in jo tudi osvojila (bravo, fanta!), Matej pa jima je nudil podporo. Nekateri so šli proti domačim logom. Z Mitjem pa sva se po dolgih tuhtanjih odločila za plezanje v južni steni Prisojnika in sicer v smeri Tapeta. Med vijuganjem proti Vršiču sva srečala že vračajočo se družabno navezo iz Stebra ob Kamenkovem kaminu. Malo čez poldne sva vstopila v smer, ki ji sicer nič ne manjka, linija je lepa, skala dobra, razgledi odlični, ocena precej prenapihnjena (v vodniku piše V+), ne razumem pa od kje ideja vrtati take reči. Na srečo naju je zagrinjala megla, saj smer poteka ves čas blizu zelo prometne grebenske poti in sva že tako bila svojevrstna atrakcija... Po vrnitvi na Vršič sva počakala Bogdana in Metko, da sva jima nudila prevoz do avta, odkrili pa smo tudi oazo miru v Trenti, eko okrepčevalnico Kambo (priporočam!). Potem pa se je vikend približal koncu in ni blo druge, je blo treba it domov.

LP, Vanja