V nedeljo, 4. septembra , je bilo še posebej slovesno pod vrhom Krna pri Gomiščkovem zavetišču, kjer je bila proslava v počastitev 110-letnice prve Trillerjeve koče in 60-letnice Gomiščkovega zavetišča. Lepo jasno jutro je organizatorju, Planinskemu društvu Nova Gorica, kazalo na uspešno prireditev. Dobro oko je pri Gomiščkovem zavetišču lahko opazilo, da je v dolini, na parkirišču nad vasjo Krn polno jeklenih konjičkov, kar je dalo vedeti, da bo obiskovalcev veliko. Že uro ali dve kasneje je bilo čudovito opazovati, sem ter tja skupinico, ki se je vzpenjala proti vrhu. In res prišlo jih je veliko, pa ne samo z južne strani. Zbralo se je okrog 130 do 150 planincev , med njimi veliko takih, ki so za kočo ogromno naredili ali pa še vedno delajo. Prireditev se je začela točno ob 12. uri s planinsko himno Oj, Triglav moj dom, sledil je govor predsednice Planinskega društva Nova Gorica ge. Slave Katerine Murovec, ki je vse prisotne goste in planince prisrčno pozdravila. V govoru je poudarila, da društvo veliko vlaga v obnovo Gomiščkovega zavetišča, vendar to terja ogromen finančni zalogaj, ki ga koča sama ne pokriva. Apelirala je na pomoč krovne organizacije PZS in drugih javnih virov. Na koncu se je zahvalila dolgoletnemu oskrbniku Celestinu Fabijanu za vložen trud in pomoč pri obnovi Gomiščkovega zavetišča ter Lidiji Vončina za organizacijo prireditve. Osrednji govornik prireditve je bil g. Žarko Rovšček, ki je v govoru povzel zgodovino obeh koč . Poudaril je, da« stojimo na zemlji, iz katere dihajo za naš narod usodni zgodovinski dogodki, žal je prepojena tudi s krvjo naših prednikov, saj preteklost, tako kot velja tudi za sedanji čas, ni bila samo praznik. Ozrl se je v preteklost, ki je povod za slavje. Poudaril je, da so v tedniku Soča (19. junija 1896) poročali o ustanovitvi Soške podružnice SPD na občnem zboru 17. junija 1896 v Tolminu, na katerem so poleg izvolitve novega odbora s predsednikom Karlom Trillerjem na čelu potrdili društvena pravila. Med najnujnejša "društvena dela" je občni zbor uvrstil tudi "predpriprave za zgradbo koče na Krnu", ki so bile le eden od ciljev. Osnovali so poseben sklad za gradnjo koče na Krnu. Odbor je iz podružnične blagajne izločil 50 gld. in jih namenil za gradnjo koče na Krnu. Poročilo o delovanju podružnice za leto 1900 omenja, da so 21. avgusta trije funkcionarji podružnice (tajnik Ivančič, Stres in Uršič) položili temeljni kamen. Pritekanje denarja v blagajno je bilo prepočasno, zato je odbor sprejel še breme dodatne zadolžitve. Posoški planinci so uspešno prebrodili vse težave pri gradnji koče. Spomladi leta 1901 je bilo vse nared za veliko otvoritveno slavje. Pisali so 5. avgusta l. 1901. Že na predvečer slavnostnega dne so se približevale vznožju gore skupine udeležencev iz različnih krajev. Spremljalo jih je bučno streljanje iz topičev in rakete. V planinah pod Krnom so prenočili. Sončnega in jasnega dne se je kakih 150 planincev zbralo pod vrhom ob novi koči. Graditelji niso upoštevali nasveta, kam postaviti postojanko,tako je že prvo zimo sneg poškodoval postojanko. V naslednjih zimah pa je kočo tako poškodoval, da v njej ni bilo več možno prenočevati. V letu 1905 pa jo je popolnoma stisnil k tlom. Odborniki so ob obisku ostankov Trillerjeve koče (10. septembra 1905), določili novo, po mnenju domačinov bolj varno mesto, kakih 200 korakov višje. Kasneje (l. 1908) so sprožili tudi vseslovensko nabiralno akcijo za gradnjo novega zavetišča, ki naj bi nosilo ime Goriškega slavčka, Simona Gregorčiča . Pod težo preteklih dolgov so začetek gradnje Gregorčičevega zavetišča vse bolj odlagali, obenem pa je Soška podružnica tonila v krizo, iz katere se ni izmotala vse do prve svetovne vojne. Leta 1911 je bila iz nekdanje sekcije ustanovljena tudi Goriška podružnica, predhodnica današnjega PD Nova Gorica. Krn in z njim celotno Posočje je ob nastopu prve svetovne vojne postal priča najbolj vročih bitk Soške fronte. Italijani so po vojni (16.6.1922) na tem mestu najprej postavili 4 m visok spomenik padlim alpincem in miznico z vpisno knjigo, ki ga je, nezaščitenega, že nekaj dni po odkritju poškodovala strela. Dogodek je bil dovolj, da so oblasti po krivem obdolžile terorističnega dejanja več pastirjev, ki so se v dnevih nesrečnega dogodka nahajali v okolici. Prebivalci občin na Kobariškem, še posebej najbližje Drežnice, so bili dalj časa izpostavljeni ustrahovalnim in maščevalnim akcijam fašističnih tolp, vključno s požigi hiš in župnišča. Hudo razplamtele nacionalistične strasti sta skušala pomiriti strokovna izvedenca, ki sta dokazala, da je poškodbo povzročila strela (Goriška straža, št. 35, 30.9.1922). Kasneje, leta 1928, pa so v neposredni bližini postavili monumentalno planinsko zavetišče na čast poročniku Albertu Piccu, ki je padel ob italijanskem zavzetju vrha Krna. Krnsko pogorje je bilo tudi v drugi svetovni vojni prizorišče obračunov med vojskujočima se stranema. Prišla je težko pričakovana svoboda, priključitev Primorske matični domovini. Na temeljih nekdanje podružnice je tudi v Novi Gorici vzniknilo današnje planinsko društvo. Planinstvo je v prvih letih po drugi svetovni vojni še pod okriljem Fizkulturne zveze vedno bolj prevzemalo samostojno pobudo. Finančno in blagajniško poročilo na Občnem zboru 17.12.1950 pa že govori o prvih izdatkih Planinskega društva Nova Gorica za gradnjo bivakov, zavetišč ter prehrane in prevozov na Krn. PZS je za gradnjo koče na Krnu odobrila kredit, ki je znašal 500.000 dinarjev ali skoraj desetkratni znesek takratnega društvenega proračuna. Na območju Krna so se planinski gradbeni zanesenjaki, v povojnem splošnem vzdušju obnove porušene domovine, ki mu je pritegnila tudi Planinska zveza Slovenije, spogledovali s tremi različnimi lokacijami. Vsaka je imela svoje utemeljene razloge. Gradnja objekta pri Krnskem jezeru je bila zamišljena kot povezava krnskega pogorja z gorenjskim planinskim zaledjem in dobra osnova za razvoj turnega smučanja, dodaten čar pa ji je dajal še idiličen položaj ob gorskem jezeru. Nekateri so zaradi navezave na železniško postajo na Mostu na Soči, ko še ni bilo množičnega avtomobilizma, dajali prednost postojanki na poti iz Zatolmina preko planine Sleme proti vrhu. Zasnovi novega zavetišča na temeljih bivšega italijanskega zavetišča pod vrhom Krna v prid pa je govorilo dejstvo, da gre za tehnično lahko dostopen in zelo markanten vrh. Večina je pritegnila tej zadnji različici, gradnja objekta pri Krnskem jezeru pa je bila prestavljena v bodočnost. Na četrto obletnico priključitve Primorske matični domovini, 15. septembra 1951, je bilo svečano odprto zavetišče, ki je dobilo ime po pokojnem Ervinu Gomiščku iz društvenega gradbenega odbora. Leto poprej je v neposredni bližini usodno zastavil svoj zadnji korak. Odprtje zavetišča je bilo tako kot že nekoč svečano obarvano, s kresom na vrhu Krna na predvečer in ob udeležbi preko 150 planincev s cele Primorske. Zavetišče je vse do danes preživljalo številne prenove in izboljšave. Zob časa in delovanje naravnih sil sta neusmiljena. » Sledil je pozdravni govor predsednika Planinske zveze g. Bojana Rotovnika, ki je poudaril, da je PZS namenilo veliko truda, energije in sredstev v sanacijo planinskih postojank, vendar se za vse sredstev ne da zagotoviti. Povedal je tudi, da se je v gorah spremenil standard obiskovalcev in da se jih vedno več odloča za enodnevne pohode. Prisotne je pozdravila tudi županja občine Kobarid ga. Darja Hauptman, ki je čestitala vsem zaslužnim za delo in povedala, da je ponosna, ker ima kobariška občina kar nekaj naravno turističnih biserov, med katere sodi tudi KRN. Sledil je še pozdrav in čestitke ge. Silvane Matelič, predstavnice Mestne občine Nova Gorica. Po končanem uradnem delu je bilo »pašte« in slaščic, ki so jih pripravile pridne planinke, za vse. Slavje so popestrili pevci moškega pevskega zbora NAPEV iz Batuj in harmonikaš Drago Berce. Zapisala: Lidija Vončina