V soboto, 6. julija smo se planinci Planinskega društva Nova Gorica, z avtobusom odpravili na dva dnevno potepanje po vzhodnem delu Pohorja. Bilo nas je 27, pretežno starejših, povprečje nam je popravil najmlajši 19-letnik. S hojo smo začeli na Poti na  Okope v Spodnjih Radvanjih pri Mariboru. Tam je postavljena tabla, ki označuje začetek slovenske poti.

Prvi del poti do zgornje postaje pohorske vzpenjače se počasi vzpenja, mestoma bolj strmo, a kljub vročini, ni bilo naporno, saj poteka po gozdu. Že med potjo, še posebej na vrhu, nas je čakal lep pogled na Maribor in okolico. Pot smo nadaljevali proti Mariborski koči, kjer smo se odžejali, posladkali in nadaljevali do Ruške koče na Arehu. V prelepem ambientu, lepo urejeni, najstarejši Ruški koči na Pohorju in poleg nje,  leta  2011 obnovljeni, Čandrovi koči smo uživali do večerje in še dlje. Osebje je prijazno, še posebej  oskrbnik Vlado.

Naspani in nahranjeni smo nedeljsko jutro začeli z odhodom  proti Peskom. Pot se le mestoma dviga,  ni naporna, se pa vleče. Večina poti je po gozdu. To je sreča, saj bi se sicer v julijskem vročem soncu zelo pregrevali. Naša hoja ni bila čisto po slovenski planinski poti, saj smo na križišču poti pri Bajgotu, ko gre pot proti Klopnemu vrhu, zavili proti  naravnemu rezervatu  pri Črnemu jezeru. Črno jezero nas je očaralo s temno barvo in lepo okolico. Po lepo urejenih lesenih brveh, ki so nameščene zaradi močvirnatih tal, smo prispeli do bivšega doma na Osankarici. Tam kjer bi nam močno prijala pijača in okrepčilo, smo se morali zadovoljiti z železnimi rezervami iz nahrbtnikov in žalostnim pogledom na pogorišče doma. Do kdaj bo tako?

Pot smo nadaljevali do spominskega obeležja Pohorskemu bataljonu in nadaljevali po planinski poti proti Pesku. Večinoma je dobro markirana, le na nekaterih mestih previdnost ni odveč, da se ne zavije v napačno smer. Nad nami so se začeli nabirati temni oblaki. Čutiti je bilo bližino dežja. Le, da ne bi bilo hudo in grmenja ! Pred zadnjim vzponom nas je presenetilo rosenje in rahel dež. Ni bilo drugega kot iz nahrbtnikov vzeti zaščitno opremo.  Na srečo, ni bilo hudo,  le malo osvežitve, glavnina padavin pa se je usmerila drugam. Naveličani dolge hoje smo končno prispeli na Pesek, kjer v koči ni zmanjkalo ne pijače, ne sladkih dobrot za naša žejna in lačna usta.

Avtobus nas je utrujene in zadovoljne varno pripeljal do Nove Gorice.

Hvala Simonu in Toniju za podporo in mirne živce.

Nekaj fotografij tukaj.

Zapisala:
Lidija Vončina