Na dvodnevno planinarjenje po Goričkem smo se odpravili člani Planinskega društva Nova Gorica in pridruženi člani, v sodelovanju s ŠD Mahle Letrika in sicer v soboto, 19. 11. in nedeljo, 20. 11. 2022. 41 člansko ekipo pod vodstvom društvenih vodnikov Darka Božiča in Maje Kajzer, je šofer Aljoša (Prevozi Stopar) odpeljal na dolgo pot. Namenjeni smo bili na najvišji vrh v Prekmurju. Postanek za jutranjo kavico nam vedno pripada, nato pa naprej. Najprej smo se ustavili pri Ledavskem jezeru in se sprehodili čez nasip. Naš ''novoizvoljeni'' društveni vremenski napovedovalec Miran je podal vremensko napoved, ki bi sicer lahko vsebovala več elementov sonca, vendar na našo srečo so bili tudi podatki o padavinah zelo skopi. Hitro smo šli nazaj na toplo v avtobus in se odpeljali naprej.

V bližini ob cesti se je v vseh svojih mehurčkih bohotil Slatinski vrelec. Seveda smo ga pogledali od blizu. Ker je voda pitna, smo ga tudi pokusili. Silne želje po degustaciji ni bilo, saj nas je v bližini v oljarni že čakala predstavitev in prava degustacija bučnega olja in izdelkov, ki jih predeljujejo iz bučnih semen. Po končani predstavitvi smo se opremili za pohod in se podali v hrib. Bil je čas tistega napovedanega milimetra padavin. Servirali so nam ga v obliki drobnih belih kroglic. Na Goričkem je res veliko gričkov, niso pa visoki. Zato smo hitro prišli na naš prvi vrh, Serdiški breg, ki je bližnji in 2m nižji sosed od najvišjega. Nadaljevali smo dol, na samo državno mejo in radovedno pohodili nekaj avstrijskega ozemlja. Po avstrijsko-slovenski meji smo nadaljevali pohod in se potem strmo v breg povzpeli na najvišji vrh Goričkega in Prekmurja, na Sotinski breg, 418m. Tam je bil včasih razgledni stolp, ki pa je nedavno pogorel. Pohod smo nadaljevali po Pomurski planinski poti vse do Kuzme, kjer nas je čakal avtobus.

Odpeljal nas je na Martinovo večerjo, nato pa do prenočišča. Zelo prijazno so nas sprejeli v TNC Peterloug, za kar se jim zahvaljujemo. Medtem, ko smo se nameščali po sobah, je že prišel lokalni glasbenik. Ob živi glasbi smo zaplesali v noč.

Drugi dan smo začeli slavnostno. Simona in Nelica sta praznovali rojstni dan. Vseh dobrot smo imeli v izobilju čez cel dan. Za pohod smo se zapeljali prav na madžarsko mejo, od tam naprej pa peš. Šli smo do mejnega kamna, ki označuje najsevernejšo točko Slovenije, nato pa do bližnjega razglednega stolpa na Madžarskem. Vrnili smo se na mejo in po stari graničarski poti hodili proti tromeji. Komunikacija v teh koncih je izjemna. Na poti nas je prišel pozdravit sam podžupan Šalovcev. Namreč, v objektu, kjer smo spali, je bil pri naši namestitvi prisotenl občinski svetnik Šalovcev in ljudje v teh koncih se znajo pogovarjati. Povedal nam je o razvoju občine, nekaj zanimivosti in načrtih za prihodnost. Našo 15 kilometrsko pot po meji z Madžarsko smo zaključili na tromeji, ko se pridruži še Avstrija. Po učni poti smo se spustili do avtobusa. Brez bograča in prekmurske gibanice ne gre, zato še okusno kosilo in dolga pot domov.
Se že veselimo naslednjega druženja.

Fotografije pa TUKAJ.

Zapisala : Maja Kajzer

Foto v galeriji: Silvana Pelicon, Miran Marc, Darko Božič, Maja Kajzer