V soboto, 8. julija se nas je skupinica 20 planincev z mini busom odpravila po zahodnemu delu Pohorja. Izbrali smo pravi termin. Vreme je bilo super. Peljali smo se do Rogle in še malo dlje do koče na Pesku, kjer smo si lahko požigosali knjižice, nato pa nas je Simon seznanil s potekom pohoda. Naredili smo eno skupinsko sliko in umirjeno sledili Simonu, Toni pa je skrbel v ozadju, da ne bomo nobenega pozabili. Pot je speljana po čudovitem gozdu in jasah. Zadnji del poti, kjer so tla precej mokra, so trasirane lepe lesene poti. Po dobri uri in pol smo ugledali prelepo rajsko okolico z vmesnimi Lovrenškimi jezeri. Te se skrivajo med šotnim barjem in ruševjem. Najlepše se jih vidi z vrha razglednega stolpa. Malo smo se okrepčali in nadaljevali pot proti Ribniškemu jezeru. Tudi tam nas je očaralo jezero, lokvanj in račke v njem. Človek bi kar počival , gledal in gledal ter užival. A naš cilj še ni bil tam, zato smo vzeli pot pod noge in nadaljevali na Jezerski vrh, kjer stoji velik spomenik žrtvam NOB. Prenovljeno Ribniško kočo smo videli že od daleč, kjer smo se kasneje odžejali. Le dobre pol ure smo rabili do najvišjega Črnega vrha, ki je visok 1543m in najvišji vrh Pohorja. Na tem delu in v smeri proti Grmovškovemu domu smo uživali v pogledih na polje arnike. Kaj podobnega še nikoli nismo doživeli. Rumeno, rumeno, vse rumeno. Krasno. Po uri in pol smo zaobšli Grmovškov dom in prispeli do Lukovega doma na Kopah, kjer smo imeli rezervirano bivanje. Zelo prijazno so nas sprejeli. Po večerji smo zaključili dan s klepetom na terasi. Z vsemi postanki smo hodili sedem ur. Nikakor ni bilo preveč in ne prenaporno, za nekatere premalo, saj je bilo slišati, da so se komaj segreli.

Drugi dan smo se po obilnem zajtrku odpravili čez Veliko Kopo, ki je le meter nižja od Črnega vrha. Na njem smo pozirali na holcerjevem kraljevskem prestolu in občudovali s pogledi na okolico. Sledil je spust do Partizanskega doma na Mali Kopi. Ob poti je bilo na nekaterih delih ogromno zrelih borovnic, a časa za nabiranje ni bilo. Le tu in tam smo kako poskusili. Na poti proti Kremžarjevemu vrhu, ki meri le 1164m so nas očarale prelepe travnate jase in celo kraljevska lilija. Daljši postanek za kosilo smo imeli v koči. Sledil je še več kot uro trajajoči strm spust po gozdni poti proti Slovenj Gradcu. Bolj kot smo se spuščali v nižino težje je bilo zaradi vročine. Še posebej so bili naporni zadnji kilometri, ko nas je sonce kar preveč grelo. Komaj smo dočakali naš avtobus in pijačo v bližnjem bifeju. Postanek na Trojanah je bil namenjen slaščicam.

Za naslednje leto smo planirali, da se bomo podali od Maribora do Rogle.

Nekaj fotografij pa tukaj.

Lidija Vončina