Planinska druščina, ki bi v »normalnih« pogojih odkrivala Škotsko višavje, je ostala na domačem terenu. Ukrepi pa so se na srečo sprostili dovolj, da smo kot eno od prvih društev izvedli večdnevno planinarjenje.  V skladu s priporočili in varnostnimi smernicami se nas je nekoliko manj v ta velikem avtobusu v petek zjutraj skozi Ljubljano odpeljalo proti Senovim. 29 članska skupina pohodnikov PD Nova Gorica in ŠD Mahle-letrika smo se s priljubljenim vodnikom Darkom Božičem, pomočnico Majo ter odličnim šoferjem Stojanom (Avtobusni prevozi Stopar) zapeljali v Jablance, kjer se prične Pot 4. slapov. Na poti proti prvemu slapu se nam je pridružil še predsednik TD Senovo kot lokalni vodnik in nas z razlaganjem zanimivosti ob poti  pospremil z ogledom treh slapov  vse do koče na Bohorju. Po zasluženem počitku, mazanjem s sončno kremo in odganjalci klopov smo se zapeljali še na ogled  4.slapu. Tam smo se poslovili od lokalnega vodnika Toneta in se odpeljali proti prenočišču na Gori Oljki. Naša prva noč je sovpadala z datumom pričetka koriščenja vavčerjev, kar smo nekateri tudi izkoristili. Koča je znana po odlični kulinariki, prijetno pa nas je presenetilo tudi pozitivno vzdušje osebja in množica obiskovalcev.

Drugi dan je bilo v planu prečenje Paškega Kozjaka.  Šofer nas je z avtobusom prišel iskat skoraj pred vhodna vrata koče. Zapeljali smo se do koče na Paškem Kozjaku, ki pa žal ne obratuje. Najprej smo se ogreli z vzponom do slikovite  cerkve sv.Jošta , kjer so se ravno pripravljali na mašo in smo si lahko na hitro pogledali cerkev. Pot smo nadaljevali po grebenu v smeri Basališča. Pot je lepo speljana po grebenu čez vrh Ostrica, naprej po cvetočih travnikih s pogledom na Štrukljev vrh in naprej vse do najvišjega vrha Paškega Kozjaka – Basališče, 1272m. Sledil je še dolg spust. Mimo razgledišča, kjer smo naredili skupinsko fotografijo, smo se spustili v Vitanje. Tam smo prosto izbirali med ogledom Centra vesoljskih tehnologij, osvežilno pijačo ali ogledom mesta. Sledil pa je skupinski ogled Sorževega mlina v Polžah. Lastnik mlina, g.Oton, nas je nasmejal s svojimi šalami, degustirali smo »zdravilne in razkužilne« kapljice, kupili sveže mleto moko in se polni  lepih vtisov zopet odpeljali na Goro Oljko. Po večerji nam je naš vsestransko nadarjen šofer priskrbel velik zvočnik in plesno glasbo. Koča se je z zabavami v vseh treh etažah zibala pozno v noč. Poleg praznovanja 40letnice in Abrahama smo bili priča celo čisto ta pravi poroki!

Nedeljsko jutro smo z močno kavo po zajtrku  začeli z vožnjo do Slovenskih Konjic. Pohodno pot smo začeli po najlepši poti Konjiške gore, mimo cerkve sv.Ane do razgledišča Skala, kjer je lep pogled na Slovenske Konjice. Naprej smo po kolovozih, poteh in stezicah hodili vse do Stolpnika, ki je s 1012m najvišji vrh Konjiške gore. Večina se je povzpela še na 25m visok stolp. Nekateri celo dvakrat, ker je bila na stolpu štempiljka. Sledil je še spust po najkrajši poti proti Žičam. Spust nam je nekoliko skrajšal tudi šofer, ko nam je prišel z avtobusom naproti. Zapeljali smo se do Žičke kartuzije in si jo tudi ogledali. Ker je naš prijeten pohodniški izlet počasi šel h koncu, je tudi nebo spustilo nekaj solzic. Za tradicionalni zaključek z rezanjem pršuta smo si zato izposodili pokrito  teraso Bifeja Zidanšek, za kar se jim zahvaljujemo.  Zadovoljni, veseli in siti smo se odpeljali domov.

Nekaj fotografij pa tukaj.

Maja Kajzer

Foto: Silvana Pelicon, Maja Kajzer