Login

Iz izletov vodniško-izletniškega odseka

Potopis izleta v Bosno in Hercegovino 25.5.-2.6.2012

Sobota 26. maj

Prvi dan je, tako kot je na takšnih izletih običajno, minil v vožnji, ki je potekala preko Slovenije, polovice Hrvaške in celotne Bosne do Ščepan polja na črnogorski meji.

Udeležencem bo v spominu bržčas ostal dogodek iz prečenja hrvaško-bosanske meje pri Slavonskem Brodu. Voznik avtobusa Gradimir, „simpatični brko“ je v trenutku, ko je videl, da je na mostu čez Savo, ki ločuje obe državi, precejšnja kolona vozil, prijel mobitel in po krajšem pogovoru je zbranim udeležencem oznanil:“Zdaj, ko bo iz nasprotne smeri pripeljal črn marcedes pazite.“ In ko se je to zgodilo je enostavno zapeljal po nasprotnem voznem pasu, prehitel približno 100 stoječih vozil in na bosanski meji ga je pričakala postavljena pot in odprta zapornica. Veze pač delajo svoje, „kdor zna, zna.“

Po prihodu v poznih popoldanskih urah in namestitvi v kampu Tara je spoznavni večer minil ob enkratni postrvi na žaru (kulinarike ostalih dni, ki je bila obarvana izključno s tradicionalnimi bosanskimi jedmi ne bomo več posebej izpostavljali, glavna nevarnost ob tem je bila, da se kdo od „uživačev“ ugrizne v prst), vodnika pa sva poskrbela za žlahtno kapljico, s katero sva obdarila udeležence skupne večerje na Trstelju decembra. Slednji pa so le-to planinsko kolegialno delili z ostalimi udeleženci.

 

Nedelja 27. maj

Zaradi napovedane vremenske spremembe je bil načrt nekoliko obrnjen in smo že prvi pravi planinski dan naskakovali (ne pa tudi „naskočili“) najvišji vrh BIH Maglić (2386 m/nv). Za uteho ostaja, da je večina udelžencev dan dobro zapolnila z obiskom Trnovačkega jezera, pomočnik vodnika pa se je v pravih zimskih razmerah, popestrenih z vetrom, meglo in sodro povzpel v neposredno bližino cilja in sicer „črnogorski Maglić“, ki je mimogrede 8 metrov višji od Bosanskega.

 

Ponedeljek 28. maj

Napovedani sprehod po nacionalnem naravnem parku Perućica se je zaradi pomanjkljivih informacij spremenil v kar zahtevno turo, ki si jo bo večina udeležencev, predvsem starejših, zapomnila za vse čase. Predvsem prečenje deročega potoka po podrtem, približno 40 cm širokem in 15 metrov dolgem deblu. Zadovoljstvo na cilju, ki je bil pri spomeniku udeležencem bitke na Sutjeski, sta za udeleženke popestrila vodnika in udeleženec Lucijan z nabranimi šmarnicami. Zadnji večer v kampu je bil v znamenju plesne zabave pozno v noč.

 

Torek 29. maj

Tudi torkovo dopoldne bo večini udeležencev, ki so se (vključno z vodnikoma) prvič udeležili raftinga, ostala v posebnem spominu. Enkratno doživetje je sicer nekoliko pokvaril dež, zunanjo mokroto je bilo treba po povratku v kamp dodobra razkužiti še znotraj. Slovo od več kot prijaznih gostiteljev je popestril Miha z interpretacijo pesmi „Oj Morava“. Sledil je odhod in vožnja do Mostarja. Po namestitivi v hotelu, ki se je po treh nočitvah v divjini še kako prilegel, pa je sledil voden ogled starega dela mesta. Dogajanje smo popestrili s plačilom (1euro na udeleženca) skoka z znamenitega mostu, nato je sledila večerja v prijetnem lokalu.

 

Sreda 30. maj

Dopoldanski dodatni ogled starega dela mesta (most, čaršija..) se je nadaljeval z vožnjo do Sarjave, ogledom znamenitosti v centru mesta (viječnica, Baš čaršija, katedrala, Husref begova džamija,...) in nato vožnja na Jahorino. „Zvedavi pomočnik“, ki se je takoj po namestitvi podal na ogledno turo na vrh Jahorine, je doživel „vodni krst“ v pravem neurju. Raftarsko doživetje pa je z manjšim prehladom plačal Josip, ki je sicer prve dni poskrbel za malico udeležencev. Žal se je pri ogledu Baš Čaršije zgodila kraja denarnice ene od udeleženk, ostali pa so na večerji pokazali pravo planinsko solidarnost in skupaj zbrali odtujeno vsoto ter jo vrnili osmoljenki.

 

Četrtek 31. maj

Vzpon na Bjelašnico je potekal pod vodstvom glavnega vodnika in gorskega reševalca s tega področja ter še dveh vodnikov, udeleženci si ga bodo bržčas zapomnili po tem, da so stali na startu legendarnega olimpijskega veleslaloma l.1984 na katerem je novogoričan Jure Franko osvojil srebrno medaljo. Vse skupaj je s skokom s padalom začinil Darko Šviligoj.

 

Petek 1. junij

Je bil dan za počitek in zabavo, sam vzpon na vrh Jahorine - Ogorjelico(1916 m/nv-okrog 3 ure hoje) ni bil pretirano naporen, sestop pa je potekal v neposredni bližini miniranega področja, na katerem je lani nesrečni mariborski padalec ostal brez nog. Popoldan sta vodnika udeležencem v hotelu pripravila družabni piknik. Sledila je pestra nogometna tekma, na kateri je naslovna vloga pripadla udeleženkam in nemškemu ovčarju, ki je nekajkrat „odnesel“ žogo, dokler ga vodnika za čas „žogobrca“ nista „strokovno“ privezala za bližnje drevo.

 

Sobota 2. junij

Zgodnji odhod in nato pot do Jajca, v katerem je sledil ogled slapov in muzeja Avnoja, je že bil v znamenju slovesa od prijetnega tedna, zaključek pa se je zgodil na Kozari, kjer so nadobudne udeleženke iz društva „Kačice“ pripravile presenečenje slavljencu Srečku in obema vodnikoma.

In vse lepo se je končalo.... z mislijo na prihodnje podobne ture.... Nekaj utrinkov iz izleta v Bosno.

Zapisal vodnik Denis Turk.

Dodajte svoj komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Nedavni komentarji