Letošnjo koledarsko zimo si bomo zapomnili po relativno nizki višini snežne odeje v večjem delu Julijskih Alp. Čeprav se verjetnost nastanka globjega ciklonskega območja in obširnih snežnih padavin s približevanjem poletnemu solsticiju zmanjšuje, je morebitna nenadna snežna pošiljka v aprilu ali maju, po besedah planinskih starešin, še vedno verjetna. Čakanje na »idealne« vremenske in snežne razmere pa se pogosto konča s posedanjem doma ali kvečjemu s krajšim sprehodom na bližnji Sabotin. Da bi se izognila kakršnim koli samoočitkom v zvezi s čakanjem na »idealne« razmere, sva z Gregom sklenila, da se na zadnji dan koledarske zime odpraviva proti dolini največjega slovenskega visokogorskega jezera.

Po obisku pri oskrbniku na začasnem bolniškem odmoru, ki nama je naložil nekaj nalog za preganjanje morebitnega popoldanskega dolgčasa, sva se zapeljala pred Dom dr. Klementa Juga v Lepeni. V trdi temi sva prišla v prijetno ogrevan Dom pri Krnskih jezerih, kjer sva se okrepčala in se spoznala s trenutnim osebjem. Na prvi pomladni dan se zjutraj nisva veliko obotavljala in kar urno stopila na pot, ki vodi proti Krnu. Ob poti sva opazovala že skoraj zelena južna pobočja Lemeža in Debeljaka, na planini Na polju pa presenečeno zrla v rušje, ki je štrlelo iz bele podlage, ter si poskušala predstavljati pokrajino pokrito s trimetrskim snežnim plaščem. Pogled proti Krnu so kazili sivi oblaki, zato sva se usmerila proti grapi z izstopom na grebenu med Vrhom nad Peski in Velikim Šmohorjem. Nedavne snežne padavine so osnovno podlago pokrile z do dvajset centimetrskim pršičem, ki je namigoval na odlično smuko. Cepin in dereze so zamenjale smuči in korakoma sva se ob robu grape prebila do izstopa. Oblaki so se rahlo pretrgali in sončni žarki so sramežljivo prodrli skoznje, čeravno so že v naslednjem trenutku v njih tudi zbledeli.

Pot sva nadaljevala proti Vrhu nad Peski, vendar je topel južni veter še razširil oblačnost, zato sva na višini okrog 2.000 metrov izgubila pogum za nadaljevanje. »Gora nas bo počakala« je modro zaključil Grega in začela se je pred-smučarska evforija s snemanjem turnih kož, zatiskanjem smučarskih čevljev in pripravljanjem za spust. Prvo pobočje, vremenskim dejavnikom bolj izpostavljeno, je sicer ponudilo ugodne užitke, ampak sva oba hrepenela po do zdaj še ne-presmučani grapi. Skoraj nevede sva se znašla na sredini zaledenelega jezera – toda tokrat bogatejša za prekrasno izkušnjo. Razmere so bile blizu »idealnim«; rahlo južna zgornja plast snega, čista podlaga in ugodna svetloba. Petnajst minut čistega užitka. Petnajst minut svojevrstnega smučanja, ki ni primerljivo s tistim na utrjenih smučiščih. Smučanja, pri katerem se vsak spust v obliki najprijetnejše izkušnje trajno zapiše v podzavest.Nasmejana in s še nepomirjenim adrenalinom sva se vrnila v planinski dom.

Sobotno popoldne sva »dolgčas« preganjala z izpolnjevanjem nalog, ki nam jih je naložil nesrečno poškodovani oskrbnik, večer pa zaključila ob prijetnem kramljanju v topli jedilnici. Nedeljsko jutranje nebo je bilo polno padajočih snežink, ki so se nežno usedale na obstoječo snežno podlago. Ob zajtrku je zato padla preudarna odločitev o odhodu v dolino. Kratek, a neponovljiv konec tedna, katerih bi si slehernik želel čim več. Tveganje za nevšečnosti ob morebitnih neugodnih vremenskih in snežnih razmerah je vredno upoštevati in odločitve sprejemati premišljeno. Vendar smemo včasih tudi razmišljati, da fortuna audaces iuvat* in brez pogumnih, a venomer treznih odločitev ne bi doživeli trenutkov, katerih misel nanje nas bo vedno znova in znova grela.

Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Vtise strnil: Vasja Leban

* sreča pomaga hrabrim

_{Objavila: Tina Mavrič}