Dolina izvira Tolminke, Polog in hribi nad njima imajo za nas planince PS Gostol poseben pomen. Nekateri  so tu dvajset in več let nazaj kot otroci ali vodniki preživeli tri mladinske tabore  leta 1980, 1993 in 1994, drugi so se tu prvič zaljubili, tretji pa imamo prav posebne spomine na  reševanje ponesrečenke pred desetimi leti. Lepo po vrsti.

     V soboto, 15. julija 2017  smo parkirali avtomobile pri rampi pred planino Polog in se po lepo speljani in obnovljeni poti odpravili do lovske koče v Osojnici, mimo zdaj zasutega izvira Tolminke do prostora, kjer je pred leti stal mladinski planinsko tabor. Razen zloženih kamnov  tabornega ognja in ravne vrste zdaj že visokih smrek, danes tam ni ničesar prepoznavnega več... Po vseh povedanih zgodbah in anekdotah, smo nadaljujevali  po poti za Prehodavce in na višini približno tisoč metrov zavili strogo  levo, ter se prek melišča pomaknili pod steno Malega Kunterja. Stezica se pod steno vije prečno levo in se preko nekaj grap  dvigne v gozd. Kmalu smo pokukali na odprto planjavo - tam stoji Planina Lašča in okoli nje njene prebivalke, krave, ki zvedavo spremljajo vsakega prišleka. Tu  smo pomalicali in vse nove člane poučili o reševanju v gorah. Nikoli ne veš, kdaj ti prav pride. Mi smo to znanje preizkusili točno pred desetimi leti, ko si je  naša planinka malo nad planino, kjer smo tudi danes posedali, skoraj na" ravnem" zlomila nogo. Akcija se je takrat končala s posredovanjem gorske reševalne... Letos smo prišli višje, saj smo po premoru  v travi in med kravjaki poiskali stezico in se v ključih dvignili pod stene Palca. Obšli smo ga po desni. Tu se začno odpirati pogledi na Bogatine, Tolminske hribe in žal tudi na preteče, temne oblake, ki šibajo iz Bohinske strani. Čez cvetoče travnike smo nadaljevali do Male Rupe, "nogometnega igrišča", ujetega med Škofiče, Peske in dolino Tolminke. Pogled na Rdeči rob nam je razkril resnico - do vrha je še najmanj ura. Odločili smo se,  da se raje spustimo v dolino. Nadaljevali smo po travnatih pobočjih in spet smo obšli Palec. Tokrat po drugi  strani, po strmem brezpotju in skozi gosto, visoko grmičevje. Ko smo se prebili na stezico, ki pelje nazaj na Laščco in ob priznanju vodnika, da je pač falil odcep, mu vse hudo odpustimo. Še dež je bil milosten in nas je samo malo poškropil in ohladil v trenutku, ko je bilo med grmovjem najbolj vroče.

     Konec dober- vse dobro. Po ponovnem počitku na planini Lašca, smo se vrnili v dolino. "Ni hudič, če strmo, od vode izpodjedeno stezico do korita zmorejo nerodne krave, bomo pa tudi mi." smo se tolažili in si obljubili, da Rdeči rob osvojimo naslednjič. V tretje gre rado. Fotografije pa tukaj.

Zapisala: Marjetka Rogelja

Foto: Marjetka Rogelja