V soboto, 6. junija 2015 je Mladinski odsek organiziral zadnji izlet pred težko pričakovanimi počitnicami. Odpravili smo se na Šmarno goro (669 m), osamelec sredi Ljubljanske kotline. S kar tremi avtobusi smo se otroci, njihovi starši, mentorice in vodniki na sobotno sončno jutro mimo Šempasa odpeljali proti Tacnu. Od tam smo se podali proti vrhu po najbolj znani poti na Šmarno goro »Čez Spodnjo Kuhinjo«. Pot se imenuje tudi »Čez korenine«, saj jo dobesedno prepletajo številne korenine dreves, ki v sončni pripeki dajejo blagodejno senco. Pot je lahka, a zaradi vročine smo imeli več postankov, da smo se lahko odžejali in malo odpočili. Na Sedlu, ki loči Šmarno goro od sosednje Grmade (676 m) in na kateri so v času turških vpadov prižigali kresove, smo naredili daljši postanek, da se nas je vseh 118 udeležencev zbralo skupaj. Sledil je še manjši vzpon in že se nam je odprl čudovit pogled po celotni Ljubljanski kotlini ter proti Gorenjski, Kamniško-Savinjskim Alpam in Karavankam. Med zasluženo malico smo »požigosali knjižice«. Za konec je Tina podelila znake in majice najbolj zagnanim mladim planincem, za spomin pa smo poskrbeli z »eno gasilsko sliko«. Pred sestopom smo še pozvonili na zvonček želja. Upamo, da se vse uresničijo. Pot v Spodnje Pirniče nas je vodila po prijetno dišečem borovo-bukovem gozdu, po katerem poteka tudi del šmarnogorske učne poti. Za ohladitev v vročem dnevu in za (zasluženo) nagrado smo se odpeljali do centra Ljubljane, kjer smo se posladkali s sladoledom. Prijetno utrujeni smo se v poznih popoldanskih urah vrnili v Novo Gorico.

Za konec pa še legendi o nastanku Šmarne gore in njenem obleganju s strani Turkov (vir: http://www.smarnagora.com/).

Nekoč je živel velikan Hrust, ki je bil strah in trepet vseh okoličanov. Pri plenjenju in ustrahovanju mu je pomagal pes, ki je imel glavo kakor zmaj. Hrabri Kajžarjev Janez se je odločil, da bo temu naredil konec. Ponoči je v vrečo zavezal zajca, vzel še železno palico in šel nad velikana. Ko je prišel pred votlino, v kateri je spal velikan, je zajca spustil iz vreče. Pes, ki je velikana stražil, se je pognal za zajcem. Zbudil pa se je tudi velikan. Najprej je tako kihnil, da je Janeza odneslo čez reko Savo. Nato je velikan začel čez Savo metati še skale. Metal jih je cel dan, nato pa je prestopil breg in zložil skale na kup. Po opravljenem delu je stopil na vrh, se malo razgledal po svetu in se zaril v sredino gore. Tako so nastali današnje sedlo, Grmada in Gora.

Pripovedka nam pojasnjuje, da ko so Turki nekoč zopet ropali po Kranjskem, so se med seboj dogovorili, da bodo pozvonili v zvoniku, ko bodo osvojili vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo po pomoč ostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in pozvonili poldne ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je Gora že zavzeta, zato so se čete na pol poti obrnile.

Upamo, da ste se z nami v letošnjem letu imeli lepo in da se zopet vidimo v naslednjem šolskem letu! Želimo vam novih dogodivščin polne počitnice! Nekaj foto utrinkov si lahko ogledate tukaj.

Zapisala: Neža Mahorčič

_{Objavila: Tina Mavrič}