Lepo vas vabimo, da preživite del poletnih počitnic v naši družbi.
Društvo
Poletje je tu!
Submitted by majag on 23 Junij, 2008 - 15:48
Pozdrav,
Večina naših članov se potepa po perujskih gorah in ker nas je ostala le peščica, se moramo vsaj potruditi, da kaj napišemo o naših potepanjih po bližnji okolici, da se bo dogajanje na forumu nadaljevalo…
Tako da tisti, ki ste se ta vikend potepali po hribih (in vemo, da ste se), imate dolžnost, da o temu poročate! :)
No, včeraj smo se Zoran, Liljana (upam, da ne zameri, če si nisem zapomnila imena – bo že Zoran popravil, če ni v redu), Tomo in jaz, odpravili na Passo Monte Croce. Zoran in Liljana sta plezala smer Spigolo De Infanti 200m – uboga Liljana z nekoliko (zelo) pretežkim nahrbtnikom, ampak je kljub temu uživala v plezariji.
S Tomažem sva plezala bolj desno – smer L'esteta e il biottico 205m. Smer je v senci, lepo navrtana, skala odlična!
Ker je bila to Liljanina prva dolga smer, smo ji na vrhu najprej čestitali, nato pa jo tudi krstili tako kot je treba! :)
Sestopili smo v grozni vročini pod neusmiljenim soncem…Takrat smo bili zelo hvaležni Liljani, da je vlačila s sabo tako velik nahrbtnik – poln pijače s katero smo si lajšali muke dehidracije…
Po zasluženem počitku v prijetni senčki, sta se Zoran in Liljana odpravila proti domu, s Tomažem pa sva šla do bližnjega (novega) plezališča, ki je od parkirišča oddaljeno le 5 min peš, za katerega nama je povedal nek lokalec. Tam je Tomaž splezal še nekaj smeri, jaz pa sem se, zaradi navala skrajne lenobe, raje posvetila varovanju! :)
Tako se je zaključila prijetna nedelja.
Lp vsem!
Maja G.
Forumi:
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!
Novice
16.05.2025 - 12:55
PLANINSKO DRUŠTVO NOVA GORICA
24.04.2025 - 16:46
Brezplačna aplikacija maPZS, ki omogoča lažje načrtovanje izletov in...
Tako, banda lena, jaz sem bila pridna in sem naložila nekaj slikc na webshots! :)
Lep pozdrav vsem!
Vanja
Pozdrav vsem,
Že cel teden čakam, da naš Jure napiše kaj na forum o sobotnem plezanju v Sapadi, pa je teden že skoraj okoli in ga je potrebno malo spodbuditi, zato napišem naš del zgodbe, on pa bo dodal svoje vtise. Ne? :)
V nedeljo smo se Jure, Fabien, Zoran, Alijana in jaz odpravili v Sapado lovit svizce in malo poplezat. (enega bi res skoraj ulovili)
Jure in Fabien sta izbrala smer Veronika, ostali trije pa smo se odpravili v Via De Infanti. Po kratkem dostopu smo jo ubrali vsak proti svoji smeri.
Zoran se je korajžno spopadel s skalo in potegnil prva dva raztežaja skupaj, dami pa sva mu pridno sledili. Težave so se začele že v naslednjem raztežaju. Po pripovedovanju Roka M., ki je smer plezal z Juretom par tednov prej, naj bi bila smer lahka, skala dobra, nič kaj utrudljiva. Na njegove besede sem se spomnila na začetku tretjega raztežaja, ko smo se znašli v totalno drugačnem scenariju. Skala kot kreker – skoraj vse kar si prijel ti je ostalo v roki, stopi so se lomili, zelo zahteven prehod,…
Na naslednjem štantu je situacija postala še za odtenek slabša. Zoran je poskušal najti prehod v nemogoči skali – na eni strani neke vrste kamin, gladek kot ogledalo, na drugi pa totalno krušljivo in rahlo previsno. Po skici, ki smo jo ob vsakem neuspešnem Zoranovem poskusu ponovno pogledali in se čudili kako je ta IV prekleto težka, naj bi bili v pravi smeri. Pa še štanti so bili zabiti. Ko smo že resno dvomili, da je to to, se je zgodila še manjša nesreča. Zoranu se je pod nogo odlomil precej velik kamen, oster kot nož, ki je priletel Alijani naravnost v brado. Posledica – prebita brada. Pohvalno, da je punca prenesla vse tako pogumno. Potem ko smo jo »poštimali« in nam tudi je Jure po telefonu potrdil, da smo zgrešili, smo se odločili, da se obrnemo, ker smo očitno rinili v nesrečo. Po treh abzajlih, smo bili na tleh. Od daleč smo si ogledovali steno in ni nam bilo jasno, zakaj je skica tako nelogično narisana. Po 2. raztežaju smer konkretno zavije v desno po travnati rampi, na skici pa je narisano, da gre naravnost gor. Ni čudno, da je štant zabit na točki kjer smo obrnili, saj je očitno napačna skica zavedla že marsikaterega našega predhodnika. No, pa drugič!
Dan smo zaključili z obiskom koče Calvi in z ogledom vojaških rovov iz 1.SV. Počakali smo, da se ostala dva vrneta iz stene in jo popihali proti domu.
Lp, Maja G.
Ola, vsem..
Spet doma.. Hribi so še tu.. Malce o najini zgodbi z Majo. Pred 14 dnevi oziroma malce več sva odpujsala proti Španiji in po celonočni poti sva se prvo ustavila v lepi dolini, kanjonu Verdon (Francija), pravi raj.. En dan sva porabila za spanje in ogled cele doline, kar se pravi da sva spet naredila kakih 100km, da sva jo obdelala okoli in okoli.. Ambient nor, kot neke vrste Pakla ampak 30x večja. Tko, da naslednja dva dneva sva kar uživala v večraztežajnih smereh, katere so precej dobro opremljene, pa tudi kar precej težke.. Plezarija je v kompaktni skali z malimi luknicami, tudi poči in kamini.
Francozi niso ravno olikani in prijetni, saj te lahko kaki napade kar z grmovja, da maš njegove skice vodnička pobranega iz interneta,katerega prodaja neka čisto tretja oseba po 5 eur in nato zgine kot je prišel, pa še sam ne veš za kaj se je šlo. Ko se kregajo znajo tudi angleško.
Po dveh dnevih pa naprej proti Španiji in že sva se nahajala v Rodellarju.. Hmm, kako bi to opisal.. Dolg kanjon, v katerem so same ogromne jame, vse previsno in zelo težka plezarija, kapniki, male poličke, šalce.. Močan moraš biti ko hudič.. Lepo je gledati mojstre tega plezanja. Pa ko obupaš nad vsem, pride na bergljah enonogi Španec in v zelo lepem gibanju vpne svoji punci 7b+ smer in ob tem se ji čudi, kako ona tega ne zmore.. Res neverjetno gibanje telesa, ko pa ma samo eno nogo.. Baje pleza do 7c+ ali več.. Tko, da ti spet morala požene in se zaženeš v steno..kako to on zmore..
Po več kot tednu po jamah in lepem vremenu, razen kake hitre nevihtice, katera ti armič ukrade pa spet na pot proti Franciji.. Nujen ogled Barcellone in seveda cerkvice-cerkve Sagrada Familia, katero zidajo in zidajo leta in leta..
Pa spet med neprijaznimi Francozi v Ardereche, kjer sva se odločila še istega dne odpotovati proti Brianconu in to v Nacionalni park Ecrin, kjer sva se spopadla z granitom, ampak takim bolj v našem stilu.. Super je bilo, saj ti ponuja dolgoraztežajne smeri, tko lahko opremljene, neopremljene, lahko balvaniraš, lahko frikaš, lahko greš na 4100m, ledeniki, lahko letiš, vsega, res. Kamp je fantastičen in stane 6 eurov. Ni za Drejca, ker ga bi tkoj dobili da ni plačal..hihi. Prvi dan sva se spravila v plezališča in poskusila v teh platastih smereh, kjer sva ugotovila da nam stopnja plezanja ni padla pod apnenčasto plezarijo in se odločila za daljšo in težjo smer, seveda opremljeno, ampak svedri so bili kar precej narazen, tko da sem plezal samo jaz kot prvi.. Med plezanjem sva pa ugotovila, da ob naju plezajo Slovenci in hura.. Na vrhu sva pa ugotovila, da so ti isti iz Rodellarja in zvečer smo skupaj proslavjali ponovno snidenje.. Med nevihtnim večerom in proslavjanjem smo si tudi ogledali več reševanj iz okoliških sten in moram dodati, da francoski piloti so res neverjetni, sam gledaš.. Med strelami, tema, letenje ob steni...uhh..neverjetno.
No, tko sva še naslednjega dne plezala v plezališču in popoldne ob začetku dežja spakirala in se vrnila po 9uri vožnji v našo soparno domovino.. Več pa na odseku.
Vsem lep pozdrav
Aja, če bi se domenili za drugo leto tabor v temu parku Ecrin lahko prevzamem vodstvo tabora in zorganiziram vse skupi.. Lahko povabimo tudi zunanje člane..
V petek smo se štirje naših hribov željni (Drejc, Matic, Mitja in js) podali prespat v bivak v Lepeni. V sobotno jutro smo zakorakali navsezgodaj in dan nas je dohitel visoko nad prelepo Trento. Do Ravne doline smo prišli skoraj brez zapletov (stezosledstvo in čofotanje po potoku), tam pa že občudovali Centralni steber v vsem svojem sijaju. Pa še ena gamsja družina je postopala naokoli... Plezanje je minilo brez zapletov, če odmislim grdo krušljivo skalo v spodnjem delu in izgubljanje duše pri izbijanju klinov (nasploh ni bil moj dan). V zgornjem delu pa postane skala odlična, prehodi izvrstni in zanimivi (po kolenih po polički okrog vogala do naravnega okna in čez previsni skokič – elegantno plezanje :) ). Žal je uživanje na vrhu Lepe Špice kalilo vreme, ki se je počasi kvarilo. Zato smo se hitro pobrali proti dolini, brez težav (!) našli Tumovo grapo in se kmalu spet znašli pod steno. Na poti proti zvestemu Musoliniju smo se še najedli borovnic in jagod, da smo lažje počakali na legendarno Drejcovo pašto v Lepeni.
Načrte za nedeljo pa je žal odplaknilo nočno deževje.
Vanja je zaključila z nedelskim dežjem v Lepeni, kateri nas je pregnal nazaj v Gorico, a se vsi nismo vdali, odšli smo še v Belo kjer je bilo suho. Pihala je burja katera je odgnala oblake in posijalo je sonce. Poleg naju z Mticem so se nama pridružili še drugi znanci oziroma stalni obiskovalci bele. Tako da smo izvedeli še od drugih kje so preživljali prejšnje tredne.
Jernej
V sredo popoldan sva se z Mitjo F. odpravila proti večini že dokaj znanim Dolomitom v okolici Cortine. "Osvajanje nekoristnega" sva začela naslednji dan z superklasiko Primo Spigolo v Tofani, ki ponuja izjemno lepo plezarijo po odlični skali, z dobrimi možnostmi nameščanja varovanja in pogled na moderne smeri v levi steni, ki človeka težko pusti ravnodušnega. Plezanje smeri je bilo precej zanimivo vendar vse ni potekalo v čisti harmoniji, tako so se Murphijevi zakoni rahlo dopolnjevali. Dvomi ali bova do noči zunaj so se na srečo razblinili, a ob iskanju sestopa nam je gora ponudila priložnost za novo izkušnjo, ki sva jo kljub plačanemu kampu v dolini uspešno izkoristila. Zaradi tega je bil petek čisto dopustniški z spanjem do kosila, kofetkanjem, shoopingom, ogledom Treh Cin. Ker je bilo za soboto napovedano nekoliko slabše vreme sva si izbrala krajšo megaklasiko Spigolo sud v Sas de Stria, v kateri se je bilo lažje orentirati po "doberdobsko zlizani" skali kot po skici. Tik po zaključku vzpona so se pojavile prve deževne kapljice, ki so počasi prerasle v dež, kateri se je ohranil do noči. Pogled prodi nebu, na nedeljsko jutro je dopuščal le plezanje v Cenque Torri, kjer sva zlezla eno lažjo smer. Tudi tokrat o gorski idili ne duha ne sluha, kot bi rekel Mlakar "kjer je eden jih je najmanj še pet", plezalcev seveda. Dan sva si popestrila še z malo frikanja na tem območju, se za konec odpravila še v eno večraztežajno smer in ji zaradi pozne ure na hitro pokazala hrbet. Sledil je le še povratek v običajen svet.
Lp
Jure
V petek sva se z Majo odpravila v Kamniško Bistrico, kjer so imeli mladinci planinski tabor. Tabor je popolnoma vspel, otroci so se navžili hribov in Monika se je tudi poročila.
V soboto sva se z Majo odpravila plezat. Ker je bilo vreme bol oblačno sva šla v Kogl, v Viransovo smer. Pičlih 30 m pod vrhom se je vsulo kot iz škafa tako, da od dežja ni bilo videti doline. Premočena sva se hitro abzajlala in odhitela v tabor. Po topli mineštrci sva se poslovila od otrok. Odpeljala sva se v Bovec, kjer je Majo čakala ljubezen, jaz pa sem priložnost izkoristil za ponočevanje z Goriškimi prijatelji.
Vikend je bil skoraj popolen in upajmo, da bo naslednji še bolši.
LP Mitja
Pozdrav vsem!
Moram dodati, da sem Mikužu dolžna 2 pivi!
Prvo, zato ker naju je dež ulovil, ker sem se v 3. in 4. cugu preveč obotavljala z iskanjem prehodov. (pa še užitek plezanja v lepem 5. in 6. cugu sem mu pobrala)
Drugo pa, ker sem sem pol jamrala, ker nisva prišla na vrh. (vsako jamranje = 1 piva)
Še dobro, da sva se odločila za Viransovo, ker bi nama drugače zrasla še plavalna kožica med prsti...
No, Kogel še stoji, tako, da bo prilik še veliko.
lp, Maja G.
No vsi na dolgo in široko pišemo o naših uspehih in porazih v naših gorah a jaz sem po skrivnih poteh le izvedel, da so se nekatiri (predvsem eden ) večkrat mudili v naših hribih a o njihovih pripetljajih (po njihovem tudi neuspehu) ne vemo nič. Lepo bi bilo da se tudi o tem malo napiše saj ni namen foruma da se vsi hvalimo o naših uspehih, pišemo o idili,.. ampak da se tudi kakšen neuspeh napiše, saj to ni nič sramotnega je le nekaj poučnega, saj se tudi neuspeh in obračanje obrestuje s spoznavanjem stene in bogatenjem izkušenj.
Jernej
No, kot je že Drejc namignil sem v zadnjem času z različnimi soplezalci mogel parkrat oditi izpod stene brez da bi potešil svoje plezalne želje. Napisal pa nisem nič le zaradi svoje "lenobe" in ne kakršnegakoli skrivanja, saj so bile tudi te dogodivščine dobra šola, kajti tudi abzajlat čez steno in iskat smer v megli je treba znat,.... No, to nam še ne gre lih najbujš, tko da Drejc...Kam gremo u soboto??? ;)
lp, matic
Strani