Najprej bom okarala naše prijatelje, ki čez vikend marljivo plezajo, nato pa svojih doživetij ne delijo z nami! Matic in Drejc (še kdo?), to ni lepo! S poročilom na plan!!!

In še h glavni temi tega sporočila. Zadnje tedne nas je precej primoranih ždeti v službah, misli nam uhajajo med hribe in še v Gorici je pravi kotel, dopusta pa žal ni več... No, tudi med tednom, po delu se da užiti vsaj malo planinskega duha! Recept je naslednji: ob 15:30 zbežiš iz službe direktno do planine Kuhinja, se preobuješ in se podaš ob rahlem vetriču po prelepih pašnikih in cvetočih travnikih proti vabljivemu Krnu! V koči te čakajo čaj in odlična mineštra, jota... Po slabi uri klepeta se odpraviš nazaj, ampak v dolino se ti še ne mudi. Zato pri koči v Kuhinji spiješ še kak okrepčilni napitek in uživaš v hladu gorskega večera! Ob 22h pa si žal že nazaj v Gorici... :)
Recept sva z Mitjem že večkrat preiskusila in deluje!!!

LP, Vanja

Lep pozdrav, kdo pravi da je mokro, megleno in še kaj.. se hecam.. Naj bo mokro, a se da, naj bo megleno a se še vedno da.. Dokazi: tuki v Bovcu..

Začel bom tako, v sredo rano v jutro sta se pojavila pod mojim stanovanjem Zlatko K. in Matic z načrtom, da gremo preplezati smer za lusko v trentarskem Pelcu. Po lepem pristopu in mojemu prekomernemu potenju smo le začeli napadati samo smer.. V srednjem delu ti postreže z razstežajem za to prelepo lusko. Po tem ozkem kaminu se moraš dobesedno gvozditi in to brez varoval nekje do 15m. Nad njo te pa čakata dva raztežaja tehnike, hmm bom rekel bolj vlečenja po kompletih-ok dodati moraš kako varovalo da lahko napreduješ, pa stopiti v kako zanko.. Seveda nas je čakal tudi sestop s številčno označenimi serpentinami, katere ne končajo in ne končajo, a zato smo ubrali bližnice in zato spoznali fantastičnega moža, kateri nam je pokazal pot sestopa..fantastičen je pa zato, ne da se opisati, bi ga morali spoznati..

Po tej avanturi pa naju je Zlatko zapustil, tako da sva skovala načrt in to v Mangart-Meč.. Že dolgo sem želel obiskati to smer, no sedaj je napočil čas.. Ob jutranjem bujenju sem bil kar siten in utrujen. Ni mi bilo do Mangarta, ah kar je treba je treba.. In tako sva odpujsala pod steno.. Po novih poteh sva le učakala steno. In glej ga zlomka, spet prekomerno potenje, pa še nekaj navez v steni, a nobena v Meču. Super, zagrizla sva in kar urno se spopadla s spodnjim delom stene, a proti vrhu so moči kar upadle a vendarle sva zaklučila s stiskom rok.. Na sestopu pa sva dobila še družbo, tako da je stvar kar hitro odbezljala in sva že stala ob avtu.. Seveda večerja-mmmmm-moja pizza, Matic je reku, da je dobra, saj vem da takrat bi še surovega bika pojedu.. Cel dan je preživel na dveh in pol ta malih Cornijih, jaz malo boljš 8xpiškot, kar je ostalo od prejšnjega dne..

Zato je bla pa pizza boljš....dejmo mal plezat, to je ukaz!!!!

Ker moja dva sopleza iz Vršaca rada pišeta, moram že na vsezgodaj začet s pisanjem, ker sicer bi me lahko prehitela. Po zahtevni logistiki glede organizacije prevoza smo le prišli v Zadnjico. Sledilo je 600 m plezanja po strmem ruševju in travi ter iskanju stopinj od gamsov, saj le oni vedo kje so najlažji prehodi. Ko smo končno po 2 urah gaženja prišli pod zgornji del stene se je začelo plezanje, sprva lažje, en cug petice kateri nas je pripeljal v velik kamin v katerega se je zagozdil na pol preklan  balvan. Sledila sta še dva raztežaja in že smo bili na vrhu. Na vrhu je Zlatko privlekel iz nahrbtnika dva sendviča katera sva ga uničila. Maticu sem hvaležen ker ga ni hotel. Tanji se pa priporočam za naslednjič, je bil dober. Na vrhu smo se še malo ulegli in zamižali bilo je zanimivo, saj je bilo okrog nas vse v oblakih le mi smo se  kopali v soncu. 

Sledilila je še bolj zahtevna logistika kako priti do Gorice, saj so se ponujale različne rešitve a smo izbrali najhitrejšo.

Jernej

Čestitam.. Spet mamo novo alpinistko, fantje zdaj pa morte vi kaj pokazat..Naslednje izpitno leto se hitro bliža in bo treba še kakega poslati na izpit.. Vanja kar tko naprej..

lp