Lepo vas vabimo, da preživite del poletnih počitnic v naši družbi.
Društvo
Poletje je tu!
Submitted by majag on 23 Junij, 2008 - 15:48
Pozdrav,
Večina naših članov se potepa po perujskih gorah in ker nas je ostala le peščica, se moramo vsaj potruditi, da kaj napišemo o naših potepanjih po bližnji okolici, da se bo dogajanje na forumu nadaljevalo…
Tako da tisti, ki ste se ta vikend potepali po hribih (in vemo, da ste se), imate dolžnost, da o temu poročate! :)
No, včeraj smo se Zoran, Liljana (upam, da ne zameri, če si nisem zapomnila imena – bo že Zoran popravil, če ni v redu), Tomo in jaz, odpravili na Passo Monte Croce. Zoran in Liljana sta plezala smer Spigolo De Infanti 200m – uboga Liljana z nekoliko (zelo) pretežkim nahrbtnikom, ampak je kljub temu uživala v plezariji.
S Tomažem sva plezala bolj desno – smer L'esteta e il biottico 205m. Smer je v senci, lepo navrtana, skala odlična!
Ker je bila to Liljanina prva dolga smer, smo ji na vrhu najprej čestitali, nato pa jo tudi krstili tako kot je treba! :)
Sestopili smo v grozni vročini pod neusmiljenim soncem…Takrat smo bili zelo hvaležni Liljani, da je vlačila s sabo tako velik nahrbtnik – poln pijače s katero smo si lajšali muke dehidracije…
Po zasluženem počitku v prijetni senčki, sta se Zoran in Liljana odpravila proti domu, s Tomažem pa sva šla do bližnjega (novega) plezališča, ki je od parkirišča oddaljeno le 5 min peš, za katerega nama je povedal nek lokalec. Tam je Tomaž splezal še nekaj smeri, jaz pa sem se, zaradi navala skrajne lenobe, raje posvetila varovanju! :)
Tako se je zaključila prijetna nedelja.
Lp vsem!
Maja G.
Forumi:
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!
Novice
16.05.2025 - 12:55
PLANINSKO DRUŠTVO NOVA GORICA
24.04.2025 - 16:46
Brezplačna aplikacija maPZS, ki omogoča lažje načrtovanje izletov in...
vsaj ena ženska, da brani čast našega spola :) le tako naprej in veliko nepozabnih in varnih vzponov ti želim...fantje pa malo bi se zamislila :)
V torek zvečer sva se s Tomažem, kljub ne preveč obetavni napovedi, odpravila proti Misurini, bolj natančno pod Tre cime di Lavaredo.
Zbudila sva se v deževno, vlažno, megleno jutro…in počivala….
Popoldan je dež ponehal, megla pa je žal ostala, tako, da, razen najbližjega hriba, ni bilo videti prav ničesar. Vseeno sva se odločila, da poskusiva »na hitro« preplezati Spigolo Giallo, Anticima della Piccola cima di Lavaredo, za katero je v vodničku naveden čas plezanja 4-5 ur, dolžina in skice pa so v vsakem vodniku drugačne. V enem piše, da je dolga, 343m, v drugem 380, v tretjem pa približno 400m. Mislim, da se nagiba bolj proti 400m, saj, sva po nekaj urah plezanja in iskanja pravih prehodov bila šele na dobri polovici. Ker je bila ura že pozna, megla in mraz pa vedno bolj zoprna, sva raje obrnila in abzajlala nazaj do vstopa.
Naslednji dan, ko je bila napoved bolj obetavna, sva ponovno vstopila, da dokončava, kar sva začela. Pred nami sta bili 2 navezi. Ena zelo hitra, druga pa pravo nasprotje. Smer se je ponovno izkazala za kar naporno in dolgo, vse skupaj pa je oteževal mraz in čakanje italijanske naveze pred nama. Mraz je postal prav neznosen – astro folija pa dela čudeže! Ko sva bila že pošteno ohlajena naju je čakal najtežji cug, ki sem ga »urno« premagala s tehniko, ob klicanju Boga in vseh svetnikov ter smrtnimi grožnjami soplezalcu, ki ti v težkih trenutkih dajo posebno moč in motivacijo, da prideš čim prej do štanta. :)
No, do konca smeri je šlo kar tekoče. Ko dosežeš vrh pa te čaka še malo plezanja po III, pa abzalj, izpostavljena prečka in šele nato prideš do štanta za spust. Družbo na abzajlih sta nama delala italijana. Ko smo se spustili do dna v grapo med dva stolpa, nas je čakalo še nič kaj simpatično poplezavanje in sestop v megli, mraku in mrazu.
V petek je, kot napovedano, deževalo in sva si zato privoščila nakupovanje in kavico v Cortini. Oh groza! Ugotovila sva, da nisva prav nič v skladu z zadnjim Cortinskimi modnimi trendi!!! :)
Sobotno jutro naju je pričakalo z mokroto in pobeljenimi vrhovi. Ma kaj nismo avgusta??!! Plan, da greva v Tofano v Primo spigolo je propadel -dereze in cepine sva spet pozabila! Nadomestni plan v Torre piccola di Falzarego, zaradi močnega vetra, je prav tako odpadel. Odločila sva se za dobre stare Cinque torri. Edino presenečenje je bilo, da je cesta od 9h do 15.30 zaprta in da stane povratna karta 10€.
No, ni nama preostalo drugega, kot da skuhava kosilo in počakava trejo uro…
Splezala sva dve smeri, Via Miriam in Via Armida. Kot vedno sva prizorišče zapustila zadnja! V nedeljo sva planirala obisk Tofane, a vreme ni kazalo nič dobrega in moram priznati, da nisem bila prav nič navdušena, da bi me zmočilo in spet prezeblo do kosti. Spet je prišel v igro rezervni plan na Falzaregu, a se je vreme dokončno skazilo in sva se odločila za odhod. Na poti sva se ustavila še v plezališču Erto, kjer navadni smrtniki moje vrste nimajo skoraj kaj iskati, saj v magični deželi Erto punce plezajo 8b, 40-letne mamice pa 7a, da o fantih ne govorimo! Po nekaj smereh se je tudi Tomo utrudil in sva se odpravila proti domu.
Žal sem pozabila fotoaparat, zato nič slik.
lp vsem!
Maja G.
Poletje se počasi poslavja, zato nas med vikendi še bolj privlačijo soočenja z zakoni gravitacije. Tokrat smo jih nekateri okusili v bolj mili obliki, ko sva se v nedeljo na skupno vrv spet navezala z Mitjo in podala v severozahodni raz Mangarta. Smer ponuja prav lahko nedeljsko plezarijo z odlično skalo. Orientacijsko je zahtevna toliko, da bi ne znala zakomplicirati niti legendarna češka mojstra A je to. Ko je bila smer za nama, sva se naužila razgleda na morje oblakov in misli na nekatere naše trpeče člane globoko pod njimi ter se odpravila proti dolini. Že med sestopanjem je padla odločitev, da ne bova podpirala tajkunskega imperija in raje kot zeleno steklenico poprijela za skalo v plezališču pod Drežnic. (omenjeno lokacijo bi lahko v prihajajočem času za dan ali dva brez slabe vesti izbrali namesto Črnega kala!?). Od tu naprej pa vse po starem.
Lp
Jure
Ta vikend je bila na delu tudi ženska naveza Korenč-Nastran. :)
Sobota se je začela precej adrenalinsko - soška cesta je bila polna opotekajoče se mladine, ki se je vračala z garanja na nočni izmeni... Do bližnjih srečanj ni prišlo, kar sva z Moniko ob 6h zjutraj proslavili v bazi pod Makalujem s kavico in tortico! Tako sva polni moči zakoračili po dolini Belega potoka in brez zapletov in megle dostopili pod Visoko polico. Direttissima je spet upravičila svoj sloves prelepe smeri, kjer vriskaš od sreče, ko božaš odlično skalo, se čudiš tisočem prijaznim skalnim ušesom in si kar žalosten, ko je po 200 metrih tega veselja konec. Na vrhu Visoke police se nas je zbralo kar 7 - še ena naveza iz najine smeri ter trije gorenjski korenjaki, ki so dostopili po stezi! Po slikanju in čvekanju je sledil abzajl in malo tečen sestop, nato naju je Srečko popeljal v Bovec na sladoled, kjer sva našli Stojana in Radota, ki sta hrabro osvojila Mangart - z jugozahoda!
Nato pa nas je dosegla vremenska napoved za nedeljo in nam precej pokvarila načrte... Tako smo se v nedeljo zapeljali na Vršič in se podali v nepriljubljeno Nad šitom glavo. Z Moniko sva po dolgem tuhtanju izbrali smer Košir-Brelih, kjer nama je že v prvem, mokrem in vlažnem raztežaju priskočila na pomoč nadvse prijazna in družabna moška naveza Ferjančič-Dominko, ki je plezala sosednjo Albinco. Nad prvim štantom so se naše poti razšle, ampak nas je moja orientacijska sposobnost po treh raztežajih spet zbližala... Z mnogimi zapleti in mukami smo skupaj le osvojili vrh ter ponovno zaprisegli, da nas v tej steni ne bodo več videli. Sestop po legendarnem melišču in gas v Trento na kavo, v Žago na pico, v Gorico spat.
V petek zvečer sva se z Mikužem zapeljala proti Lepeni. V Kobaridu, kjer je potekalo državno v jadralnem padalstvu, sva se ustavila na pivi in nato naprej. Sledil nama je tudi Tomo.
V soboto sva vstala zgodaj in očitno se precej zamotila, ker sva iz bivaka štartala šele ob 7h. Tomota sva pustila v toplem objemu puhaste spalke.
Zapeljala sva se pod vas Na skali, bliže najinemu cilju – Centralnemu stebru v Lepošpičju.
Po sprehodu sva prišla v lepo dolino in nadaljevala po gozdu. Ker nisva bila prepričana, da sva na pravi poti, sva obrnila in šla nazaj do potoka, pičila naravnost gor proti steni po nekem grušču in nato prečila pobočje. Ko sva prišla pod steno, za katero cel čas nisva bila prepričana ali je prava, sva razočarano ugotovila, da definitivno v njej ni Centralnega stebra in da se najino prečenje mora, zaradi neprehodnega terena, končati prav tam. Ni nama preostalo drugega, kot da se vdava in vrneva v dolino po isti poti, saj bi bila, če bi se vseeno odločila za plezanje želene smeri, prepozna.
Po kavi v Lepeni sva postala nekam lena – očitno ni učinkovala kot bi morala. Propadel tudi plan Krajcerca, saj sva bila brez opisa. Odločila sva se za plezanje pri Žvikarju. Družbo nama je delal tudi Matej M., ki je prikolesaril iz Gorice.
Drugi dan nam je vsem vreme pošteno zagrenilo življenja. Naši sočlani Pavlo, Rado, Vanja in Monika so se že zgodaj odpravili na Vršič, Tomo, Mikuž in jaz pa smo se še kar dolgo odločali kaj bomo plezali, saj je bil prvotni plan Lepotička, glede na vreme, rahlo neprimeren.
Po doooolgem usklajevanju in barantanju, smo se tudi mi odločili za Vršič. V planu je bila Madona, a sem, kot tipična predstavnica ženskega spola, s svojo sitnobo in oklevanjem, ker smo bili brez opisa Madone, prepričala fanta, da je bolj pametno, če gremo Smer po zajedi. Mikuž ni bil najbolj vesel, a mu ni preostalo drugega kot, da me uboga! :)
Vstopili šele okrog poldan. Izbrana smer je kar zanimiva in konstantna – prav nič položna in tudi ne pretirano krušljiva. Tomo je pridno plezal naprej, midva z Mikužem pa sva, kot je rekel Tomo, klepetala na štantih kot dva Italijana. Proti vrhu, smo v zadnjih dveh cugih, naredili eno varianto po sosednji smeri po prečki, čez zanimiv previs v malo lažji svet in srečno prišli do vrha.
Hitro v Lepeno, Žago na obilno večerjo in domov.
Lp vsem!
Maja G.
Tudi midva sva v nedeljo plezala jugozahodni raz v Mangartu in ne severozahodni(če ta sploh obstaja).
Lp
Jure
Poletje se poslavja, vendar pri tem odločno muti in osvajalci nekoristnega smo še en koristen dan izkoristili za osvajanje nekoristnega. Tudi tokrat smo se odpravili v jesensko obarvano Sappado. Kakšnih jasnejših znakov jeseni pa nismo zaznali in čutili. Z Zlatkom sva se odpravila za kočo Calvi v smer Reny e Guffix. Plezarija tu poteka večinoma po monolitni skali, malo poči, malo plat... Sonce prijetno šajna, skratka globoko v okviru plezalske romantike in kaj hitro postane prekratka. Na koncu se znajdeš na ostro ošiljenem grebenu in abzajlaš nazaj proti štartu. Kadar prideva spet pod steno je ura že dve pravi Zlatko, vendar še enkrat vprašam "Si sigurn, da ne gledaš višinomera?". Na žalost se ata ni zmotil in bilo je že prepozno za kakšno smerco v neposredni bližini. Na parkirišču oz. v koči se srečamo še z Mikužem, Rokom, Majo in Tomažem. Še malo pokramljamo, martinčkamo, počistimo zaloge štajerske kave v koči in spet je dan, "ma kaj dan?!" prekratek...
Lp
Jure
V soboto sva se z Mticem odpravila v Skuto. v smer Freestayler, katero je navrtal Klemen Mali. Vreme je bilo ideano- toplo sonce, brez oblaka. Lahko sva le opazovalakako kako se "žabarji" kopajo v nižinski megli, midva pa uživava nad njimi. Smer je dobro navrtana rabi se le kakšen friend.Najtežji raztežaj (7a) je Matic kot prvi preplezal na pogled, tako da mi ni ostalo drugega, kot da poskusim tudi jaz in na srečo je uspelo tudi meni. Ko sva se po preplezani smeri spet vrnila pod steno, sva računala: iti v dolino, ali preplezati še eno. Obveljala je tretja: malo sva še prespala pod steno na toplem soncu ter nato počasi odšla v megleno dolino.
Še moje mnenje glede tekme na D. njivi: Če pogledamo ostala društva okoli nas, vsi organizirajo neke tekme, katere so namenjene širši množici, a nobeden od našega odseka, razen redkih se jih ne udeleži. Kot da se ne poznamo. Že tako smo majhni a kljub temu nočemo sodelovati s svojimi sosedi. Podobno je pri naši organizaciji tekem, srečanj, lepo bi bilo da bi bolj očitno vabili naše sosede.
Ker nekateri akademsko izobraženi člani našega odseka ne znajo napisati kaj počnejo, moram jaz na prošnjo tretjih to tudi storiti.
Preteklo nedeljo smo bili kot že neštetokrat spet v Ospu ( kot da se drugega ob nedeljah ne da počet). In spet smo plezali tiste smeri ki jih poznamo,...
In spet je bila gužva, kot je na vsak topel zimski dan.
In spet smo se ustavili v kozini na kavi.
Matic si je zaželel da bi poskusil smar z oceno 7c. V tretjem poskusu mu je celo ratalo da jo je preplezal.
Drugi so bili bolj skromni: Zlatko k. je preplezal smer z oceno 7b, kar je tudi pohvalno, glede na leta, familja, žena, otroci,..
Ker si imena težko zapomnim (leta naredijo svoje), naj Matic napiše imeni obeh smeri.
Jernej
Ampak glede na Zlatkova leta je smer splezal na pogled, kar mislim da je kar nekaj vredno..
lp
Strani