To septembrsko vreme nam je že pri prvem izletu mladinskega odseka v tem šolskem letu zagodilo po svoje. Razpisan izlet v bohinjske konce, na vrh Bače, izlet z vlakom in celodnevni izlet, smo morali tokrat v celoti spremeniti. Kar je ostalo isto, je bila le lokacija zbora. Dobili smo se v soboto, 28. 9. 2024. 

Na železniško postajo v Novi Gorici so nas starši pripeljali za 7.30. Namesto z vlakom, smo se mimo gradbišča in čez mejo, podali proti Solkanu in brvi čez Sočo. Jutranja rosa nam je zmočila čevlje, sončni žarki pa so začeli ogrevati ozračje in nas. Še pred Solkanom smo se morali sleči in v že kratkih rokavih nadaljevali do Soče. Polna vode, deroča in nič kaj smaragdne barve, se je vila proti Italiji. Prečili smo vinograde, en del poti nadaljevali prek italijanskih vasi, ko pa je ura bila 9:15 smo že vsi sanjali tisto malico iz nahrbtnika. Dišali so nam sendviči  s salamo, kumaricami, sirom ... Jedli bi lahko kar sredi vinogradov, a nam je vodnica obljubljala, da bomo imeli malico na vrhu oz. cilju naše poti, do koder imamo še slabe pol ure. Vas Oslavje smo res hitro dosegli, tam pa smo prišli pred zaprta vrata italijanske kostnice. Mudili smo se okoli in iskali vhod, vrata naj bi bila odprta, celo prek telefonskega klica smo preverjali, da bi moralo biti odprto. Potem pa je učiteljica Marica le našla tisto skrivno kljuko, ki nam je odprla vrata. 

Po zasluženi malici, smo se kulturno, prijazno in hvaležno sprehodili po Sacrario Militare di Oslavia (italijanska kostnica - spomenik padlim vojakov v prvi sv. vojni). Obiskali smo vsa nadstropja in klet, videli ogromno imen vojakov, komandantov, kapitanov. Skoraj 58 tisoč vojakov je tu pokopanih, od tega jih je ogromno tudi neznanih. 

Od zunaj je čudovit razgled na obe Gorici, na stopnicah smo naredili še nekaj skupnih fotografij - sliki sta se pridružila tudi gospoda, ki skrbita na objekt. Na fotografijah smo resnično čisto vsi, saj moderna tehnologija in stojalo iz nahrbtnikov to omogoča. Na okroglem delu smo preizkusili še naše glasilke, saj je bilo slišati edinstven zvok tistega, ki je stal v centru kroga. Pesmi tu zvenijo čisto drugače.

Po ogledu smo se spustili proti vasi Pevma, šli smo skozi gozd, kjer smo se del poti pridružili že znani "Poti miru", ob koncu pa smo se ustavili še na igralih.

Zadnjo uro nas je pot vodila čez staro Gorico in solkansko polje. Ob točno 14.04 smo bili na železniški postaji, kjer so nas že čakali straši. 

Naj še povemo, da je ob 14.25 začelo kapljati, tako da je tudi tisti dež, ki so ga tako napovedovali čez ves dan, le prišel. 

Mi smo imeli čudovit sončen dan, o dežju smo se le pogovarjali, kako je zaprl predor do Bohinja in kako bomo nekoč izpeljali tudi prvotni izlet na vrh Bače ...

Nekaj fotografij pa tukaj.