No, naj povem tko. Po dolgem času spet na netu.. oziroma na naši strani.. Recimo, da sem imel več stika s Perujci oziroma Maticem, kot z domčimi ao-jevci.. Prejšnjo soboto sva z Zlatkotom odkorakala v prelepo in divjo dolino Bavščice oziroma pod Stador, kjer sva prosto ponovila smer, katero sta pred leti prvenstveno preplezala Zlatko in Vasja, a bolj kot sama smer naju je prevzela sama narava in občudovala sva prelepe dele naših alp v katere le redkoma zahaja kdo plezati,-(sama smer je bila enkratna, poč, katera ponuja ameriško plezarijo z vstavljanjem metuljev in zatičev).. Zvečer pa smo se z Majo dobili v Žagi na pici in skovali nov načrt za naslednji dan.. Škedenj, a ne ta veliki, ampak mali-tisti na Kaninu, kjer sva z Zlatkotom želela preplezati neko smer (pozabil sem ime), katera tudi ni dosti plezana in ponuja kar visoko oceno, a ugotovila sva da ni taki bau bau.. Tko, naslednjega jutra smo trijo štartali od B postaje proti našemu cilju, katerega smo kar urno dosegli.. Po uvodnem prvem raztežaju naju je Maja zapustila, ker sta priletela dva kamenčka preveč in tko se je odločila, da bo kar malce poplaninarila po Kaninu in naju počakala na vrhu grebena.. Žal, ker po prvem raztežaju naju je presenetila prekrasna plezarija v čvrsti skali in zelo urno sva preplezala smer-živa uživancija. Ugotovila sva, da tamkajšnje stene nudijo še precej izivov in moram dodati, da začuda se le redkokdo odpravi plezati v to območje, če izklučim posamezne lokalce.. Po sestopu pa spet v Žago in tokrat na mešano meso, katero bi zadostovalo za pet ljudi, tko da so nekateri bili siti še naslednjega dne..

Včeraj v sredo sva pa z Majčico bila v Kupljeniku in trenirala plezalske veščine v čudovitem plezališču, katero toplo priporočam, ampak smeri so precej težavne- po plezanju pa v toplo blejsko jezero.. Ni lepšega---dodati moram, da je res toplo-mislim na jezero..

vsem lep pozdrav in kar tako naprej,, sam gas-poletje je tu

Ola Chikos

Pelmenitenje poteka zelo intenzivno. Zaradi zalosti, ker nas je gora zavrnila in nestrpnega cakanja na vrnitel nasih fantov iz gore, poeka inenzivno plemenitenje cez dan v gostilnah najnizjega ranga, zvecer pa v Tambotu. Domol se bomo vsekakor vrnili v dobri kondiciji :D.

Mimogrede Drejc se je vceri vrni v Huaraz zaradi zobobola. Ostali pa se borijo z goro in naj bi se jutri vrnili.

LP Mitja

Zakaj Švica? Ker je blo res toplo za znoret. In vsaj malo naj bi vso toploto pomagali ublažiti visoki hribi te lepe deželice. Štartala sva v hudi vročini sredinega popoldneva. Pričakovanje neznanega in klima v mašini sta nama lajšala premagovati neskončne kilometre italijanske soparne ravnice. Proti poznemu večeru sva se vsa razgreta pričenjala vzpenjati na prvi prelaz, saj je bil predor San Gothard zaprt. Preseneti mraz in megla. Nekako se uspeva spustiti, vendar naju na Furkapass-u preseneti že znano z dežjem. Malo nama je žal, da sva cepine pustila doma, saj bi se dalo mimogrede popikat kšn kar velik previsn ledni balvan. Ob 2h, po 8ih urah vožnje in treh prelazih, parkirava v Handegg-u.

Jutro je vlažno in kar hladno. Nikakor se nama ne mudi. Obdaja naju gosta megla, ki pa se počasi umika. Po kratkem dostopu vstopiva. Maja neki tarna glede vremena, vendar se ne dam motiti. Prvi dan zaključiva uspešno. Preplezava baje najbolj oblegano smer v tem delu Švice. Fair hands line. Res lepa. Maja prvič pleza dolge smeri v granitu in to kar uspešno. Sestop je tudi zgodba zase. Po stopnicah.

Za naslednji dan apetiti rastejo. Wendenalp. Najboljši apnenec daleč naokoli baje. Vendar se zbudiva v deževno jutro. Sicer se vreme nekako popravi, vendar sva že prepozna, saj je pod steno Pfaffehnuta 1,5h hoda in tudi smer, ni od šale, čeprav kao najlažja. Smeri so tu sicer navrtane, vendar na daleč in pogosto je treba varovanje dopolniti s kakim frendom, zatičem.

Malo bluziva po okoliških vaseh, se zapeljeva do Meiringena, kjer poizvedujeva za vreme in pristaneva v plezališču Shillingsflue nedaleč stran. Plezališče je kar ok, vendar so želje drugje. V visokih stenah, ki jih ovijajo oblaki. Iz plezališča zagledava lokalno floro, ki se namaka v jezercu gramozne jame. In itak paše tufič v kar topli vodi, ki je bolj izjema kot pravilo v teh dolinah Švice. Kar pank scena, netipično za zategnjene Švicarje, temu primerno dogajanje. Vodne pipe, alko, ogenj, pikniki, žuri... Še raznovrstni ptiči se majo fanj, ko jih fotrava s pašto.

In končno pride naslednje jutro, jasno. Ura 6. Čas za akcijo. Iz doline prfuram do planine Wendenalp, Maja pa še kar leži v spalki, ko se vzpenjava po serpentinah. Pogled na ostenje Wendenstocka je presunljivo. 500m perfektnega apnenca čaka na naju, vendar terja davek za to. Dostop zgleda kr zajeban. Strm in dolg. Mogoče dajejo zaradi tega stene tak grozn občutek. Hm, Maja nekam nezaupjivo gleda, vendar jo prepričam, da dostopiva, da bova samo probala, da se itak abzajla po smeri, da je vreme ok, da se ne mudi, da bo uredu, sej da bo vidla. Kreneva. Pot je stma, dasiravno kar lepo napredujeva. Premagava par skalnatih skokov in prideva do strmega snežišča, ki ga bo potrebno prečit. Od nikoder se vzamejo meglice in zagrnejo steno. Od nikoder prileti helikopter z rdečim križem. Direktno proti najini smeri se usmeri. Pobere padlega in ga ponese v dolino. Maja je skeptična in utrujena, mogoče malo prestrašena. Mimo prikoraka kolega ponesrečenega. Da je smer na daleč navrtana in da je tipo padu kakih deset metrov in da mu je noga nekam čudno obrnjena bla. Čene pa da je vse ok. Zaželi nama lep dan in odide. Na tako lepo ploščato skalo načrtava razpredelnico. Za in proti. Še preden si uspem zmislt kšn argument za, jih ima  Maja dosti proti. Pogajanja so v takih primerih težka. Brez tehtnih argumentov ne gre. Obsediva tam in se nastavjava soncu. Pogledi so čudoviti. Visoki hribi pokriti s snegom, ledeniki kažejo svojo sinjo barvo. Porajajo se dvomi v ambicije. Zakaj mora človek vedno nekam se gnat. Zakaj v steno, če je pa tu tako lepo. Trava, rožice, sneg naju hladi, ko pojeva vso hrano, sestopiva. Sestop je boleč. Vsakih deset metrov se obrnem in gledam steno, plezalce v njej. Zajebano. Vendar vem, da se bom vrnil. Maja pa baje tudi. Da bo trenirala je djla. No, bomo vidli:).

Dneva pa še ni bilo konec. Odpraviva se v naslednjo dolino, ker splezava eno grdo smer, ki jo v vodničku zelo priporočajo.

Zadnji dan splezava še eno lepo krajšo v granitu, saj naju čaka naporna pot domov in nekateri morajo zjutraj v službo. Tokrat se peljeva nazaj podnevi. Razgledi so fantastični, vendar vtis pokvari neznosna gužva na cestnih prelazih. Naveč motoristov, ki zganjajo največ hrupa, avtomobilov preveč in tudi avtobusov kar nekaj. Semizdi da bodo vse sfukali. Dobro, sej tudi sam delam gužvo, tako da je tarnanje odveč. Za nazaj še malo cvikava ker sva brez vinjete, čene pa brez problemov. In pa zagotovo se še vrneva saj je še ogromno sten za raziskat!

 Lp, Tomo. 

Včeraj smo se vsi srečno vrnili v Novo Gorico. Kot naročeno nas je pričakala godba pa zakuska s šampanjcem kot se za vsako odpravo spodobi. Kot ponavadi smo sklepno besedo rekli v Derbiju (po peruansko se temu reče ZERO DRAMA)

Danes pa sem prepričan, da Peruanci na delavnih mestih delajo z perujsko hitrostjo.

LP Mitja