Gostolci smo se dogovorili, da bomo vsaj en izlet izpeljali v bližnji okolici, saj smo spoznali, da hribe pred domačim pragom najmanj poznamo.

Tako smo nedeljo, 12. 4. 2015 posvetili pohajkovanju na 1237 m visok Veliki Rob, ki se pne na severni strani spodnje Vipavske doline. Domačini mu rečejo sivi Čaven. Iz prireditvenega prostora v Vitovljah smo se mimo jezera, ki smo ga mnogi videli prvič, podali proti starodavni romarski cerkvi Sv. Marije, ki stoji na skalni vzpetini nad vasjo. Nekaj časa smo kasneje posvetili tudi kapelici Sv. Lucije, zavetnice slepih. Po  dobro ohranjeni Napoleonovi poti smo se vzpeli do  razgledne točke Sekulak. Izstopa iz linije glavnega grebena in res, Vipavska dolina je kot na dlani. Po krajšem oddihu smo nadaljevali proti 1185 m visokem Čavnu. Pot se od tu nekoliko položi, umakne se strmim pečinam, nam pa se je prikazal križ na Velikem robu, ravno takrat, ko je v dolini "bilo poldan". Privoščili smo si daljši odmor, pomalicali, pozdravili vse padalce, ki so  lebdeli nad nami in že je bil čas za spust v dolino. Izbrali smo  pot nad Širokim grebenom. Grebenska pot je lepo speljana po strmi, razriti ter vrtačasti kraški pokrajini in hitro dobiš občutek, kot bi hodil po Alpah nad 2000 m. Med spustom smo občudovali lepoto pomladnih cvetlic in si požvižgavali nam vsem znano Avsenikovo: " kjer avrikelj prijazno pozdravlja me s srajčko rumeno". Ni čudno, da smo spregledali zadnji odcep, ki mimo lovske preže zavije v dolino. Nenačrtovano smo se spet znašli na Sekulaku in se ne preveč jezni spustili po že znani poti v Vitovlje.

Naš nedeljski potep se je nekoolikooo nategnil in pridelali smo nekaj žuljev. Toda za skoraj 900 m spusta na domačem dvorišču se to spodobi, kajne. Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Zapisala: Marjetka Rogelja

_{Objavila: Tina Mavrič}