Napoved vremena v hribih čez vikend je bila fantastična. V petek inverzija, sobota oblačno, nedelja nekoliko hladneje, vendar v višinah jasno. S Tomotom sva se odločila, da zato konec tedna izkoristiva za raziskovanje nama še neznanih predelov gora.

Tako sva se v petek odpravila proti krnskem predgorju. Za cilj sva si izbrala prečenje severnega grebena gora nad jezerom v Lužnici. Pričela sva na planini Kuhinja, se usmerila po markirani poti proti jezeru v Lužnici, nato pa krenila na zaobljen, travnat greben do Malega Stadorja. Od tu naprej, mimo pričujočih okopov in jarkov iz časa Soške fronte, sva pot nadaljevala do Rdečega roba in se nato usmerila severozahodno proti Vrhu nad Peski. Pot do Škofiča je bila nezahtevna, če odštejem čudovit razgled, ki se razstira naokrog in lahko gorskemu romantiku kaj kmalu odvzame kar precej časa. Šele daljava Vrha nad Peski naju je opomnila, da poti še zdaleč ni konec. Pravcato grebensko prečenje se pa s sestopom s Škofiča, šele prične. Škrbast greben, ki se vijugasto izteka v nevidno pobočje Batogniškega sedla, zahteva precej previdnega in delikatnega plezanja. Prvinske sile in občutek olajšanja, sproženi ob prečenju tega kočljivega grebena, so najbrž pripomogli k urnejšemu koraku do Vrha nad Peski. Pot se je počasi vzpenjala, težave so pojenjale. Čakal naju je še sestop po žlebu proti sedlu pod Batognico, od koder pa sva po markirani poti nadaljevala čez Batognico, do Krnske škrbine in od tu nazaj do planine Kuhinja. Zahajajoče sonce nam je v daljavi rdečilo sliko nepozabnega Škofiča.

Lepota, prejeta na omenjeni turi, naju ni pustila dolgo mirovati. V nedeljo sva se odpeljala do Vasi na Skali, od tu pa strumno v dolino, ki se postopoma, proti severovzhodu zapira pod Velikim Špičjem. Pogled proti markantnim severnim ostenjem, ki se razprostira vse od Kuka, pa še dlje od Velikega Špičja, proti Prehodavcem, nam je potrdil pravilno odločitev o tem, da sva s sabo vzela cepin in dereze. Vstopila sva nekoliko vzhodneje od Velikega Špičja, v Tumovo smer. Opazovalec stežka zgreši markanten položnejši prehod, ki ga je Henrik s Pavrom in Kavsom prvič baje preplezal že leta 1913. Smer je bila v celoti pobeljena in brez zimske opreme, tu ne bi imela česa iskati. Pot naju je vodila po lepo zalitih policah, skrotju in žlebovih. Sneg je bil tako lepo narejen, da sva brez kakršni kolih težav in dokaj hitro odpikala do škrbine, od katere sva se usmerila proti grebenu, nazaj v smeri prihoda. Kakšna radost in lepota na izstopu smeri! Vedrost sonca v zraku, resnost snega pod nogami, na platoju Zgornje Komne proti Triglavskim jezerom pa skrivnostne zaplate snega! Ni bilo druge, kakor pomalicati in si enega prižgati ter se za trenutek prepustiti silam zemeljskega vsemira - Henriku Tumi v čislanje! Katarzi je kajpak sledilo nadaljevanje poti. Nekaj časa po grebenu, pred Vrhom Labrje pa sva se spustila nekoliko nižje na južna pobočja in nato prečno sledila grebenski verigi proti Travniku. Pot je bila mestoma strma in zahtevala dobršno mero previdnosti, posebno strmi, zasneženi spusti in kopne prečke, sicer pa večjih težav ni bilo. Le okrog območja "Konte" in "Pri Bajti", ko naju je mrak že pozdravil, sva morala previdno stopati čez neštete škraplje in skrita brezna, vmes pa se povzpeti še na bližnjo vzpetino in iskati najboljše (najhitrejše in najvarnejše) prehode. Šele, ko sva prišla do mejnega kamna, ostanka nekdanje Rapalske meje, sva prek markacij vedela, da sva na označeni planinski poti. Od tu se je pot vlekla še nekaj ur. Orientacijo nama je otežila snežna odeja, saj sva vmes iskala bližnjico, ki pa očitno že desetletja ni bila v uporabi, navsezadnje pa se odločila za zanesljivejšo markirano pot. Do avta sva se vrnila po dvanajstih urah. Tega pa sem se zavedal šele na sedežu, ko sem pogledal na armaturno ploščo.

Summa summarum - nepozabno.

Tekst in fotografije: Filip Zadravec