Medtem ko slovenska rokometna reprezentanca v zadnjih minutah drugega polčasa konkretno tolče po hrvaški mi Alex po messengerju omeni njihove nedeljske plane: z gondolo na Kanin, (minimalen) dostop do Prestreljenikovega okna, spust na drugo stran in ena od krajših mešanih smeri v severozahodni steni - če bo čas dve. Sliši se dobro, sploh pa so zenkrat v treh (še Tomo in Jernej) in mogoče ne bi blo slabo, če bi sestavili dve navezi. Malo me sicer skrbi moja neprespanost (in nevplezanost) ampak glede na to, da je za ulovit gondolo do 16h, dan ne bo predolg. Pejmo, ben.

Zbor ob 7.30 v Bovcu na kafetu. Ob 8h že kupimo karto (17!) in se z vso opremo stlačimo v jajček. Kot bi trenil smo po dobre tričetrt ure na vrhu. Za razliko od -9°C v Bovcu je tu skoraj poletje kar nas pri dostopu do okna pošteno segreje. Tu se opremimo in nadaljujemo po osojni strani. Sipek sneg ne obeta dobrih pogojev ampak vseeno nadaljujemo pod našo smer (imena smeri v tej točki še ne poznamo). Prva naveza sta Tomo in Jernej nato z malo zamika slediva še Alexom. Izkaže se da so razmere dobre - dereze škripajo, cepini držijo. Občasno naletimo na s sipkim snegom naložene predele, ki pa z nenehnim usipanjem grenijo predvsem življenje drugemu v navezi. Malo zmrzujemo, malo se kuhamo uglavnem pa kar dobro napredujemo. Smer je lepa, vendar se glede na našo časovno omejitev kar nekam vleče. Pod zadnjim raztežajem nas Tomo in Jernej z vrha opomnita da je ura 15.15. Pravita da bosta sestopila proti postaji D in se pri žičničarjih pozanimala kdaj je zadnja možnost vkrcanja. Ob 4h sva z Alexom na vrhu kjer dobiva sporočilo od soplezalcev, da nimava sile ker bojo jajčki danes vozili do okoli 5h, onadva pa nas počakata v Bovcu. Pospraviva opremo in začneva s sestopom, ki mestoma precej spominja na prej preplezano smer. Zadnji del dobesedno pretečeva, ker loviva minute. Odpneva dereze in uletiva v postajo. Kakšna peta neki! Mašinerija je za danes že zdavnaj končala.

Alternativa? Peš, itak. Od tu zgleda Bovec kar nekam daleč in začne se delat mrak. Vseeno si vzameva čas za čaj in malo hrane. Ob takem razgledu so zmrznjene frutabelce kot neki izpod rok Roševe Ane. Medtem se slišiva s Tomotom in Jernejem, ki pravita, da se bosta poskušala z avtom prebiti do postaje B. Glede na količino snega ne obljubita nič. Začneva s sestopom: sneg - dereze, makadam - dereze, dereze dol, led, makadam, sneg … skratka 1200 višincev čiste zabave. Vmes izveva, da je Tomo v navezi s svojimi novimi zimskimi gumami naredil nemogoče. Toyota Avensis je ‘splužla’ cesto do postaje B. Nadaljujeva in po slabih dveh urcah pripešačiva do avta, kjer soplezalca že lep čas zmrzujeta. Ponudita žganje, ampak sva peveč žejna, da bi zdej posegla po trdilcu. Sledi še vožnja navzdol, ki je tudi nekako v stilu dneva. Res mi ni jasno kako sta spravla avto tja gor!

Kot se spodobi se dan zakluči še z vtisi (ob juhci, pici, Fanti, pivu in Jernejevem superobroku). Ugotovimo da smo plezali varjanto Fajhtne smeri (IV, 400 m). Vsi se strinjamo, da je smer lepa in da so bile razmere dobre.

Napisal: Marko Kravos   

Fotografije: Marko Kravos, Aleksij Kraljič, Jernej Rijavec

Več fotografij najdete v fotogaleriji.