Poletje se že začelo prelivati v jesen, z njim pa se je bližal k koncu tudi čas namenjen izpitni turi. Za pretekli vikend sva se z inštruktorjem Blažem le uspela dogovoriti in predlagal je Jubilejno smer v severni steni Dolgega hrbta. Jezersko je bilo zame povsem novo področje in kljub temu, da sem za smer že slišal, najprej nisem točno vedel v kateri steni je zarisana. Po študiju ˝Miheliča˝ in ostale literature sem spoznal, da je to pol kilometerska klasika zmerne težavnosti in v tistem predelu stene najlažja smer. Na izhodišču sva se znašla ob prvi svetlobi dneva, tako sem lahko že na dostopu spoznaval Gore in smeri nad Jezerskim. Pot pod steno naju je vodila mimo koče na Ledinah, nad katero sva kmalu preizkušala prvi letošnji sneg. Steno so ravno tako krasili prvi sloji snega in temne vodne lise, v višjih legah pa so že nastajal ledne sveče. Daljši premor od plezanja in kak moker stop so prispevali k nekoliko slabši estetiki gibanja, z vsakim raztežajem pa se je napetost nižala in smer me navdajala z vedno večjim veseljem. Značilnost stene je, da ne promore večjih šalc in marsikje je z oprimki skopa, zato plezanje ni tako tekoče kot vzpenjanje po lojtrah. Črvstost skale bi pa ocenil vsaj z 10. Zadnjih 200 m sva se razvezala in odplezala do sončnega vrha, s katerega se vidijo hribi od Pohorja do Julijcev in še naprej. Blažu je moje znanje zadostovalo in dober vzpon je tako spremljal še opravljen izpit. Plezanje po dolgem premoru me je spet spomnilo na to, kako koristen je tisti svet tam gor.

Zapisal: Mitja Filipič