Iz zvočnikov radijskega sprejemnika nastavljenega na frekvenci radia Triglav so doneli ex-yu cubano ritmi. Bila je 4:30. Po slabo prespani noči sva z Aleksom drvela po gorenjski avtocesti proti Vratom. Razmere v gorah so bile že več tednov odlične, nobeden izmed naju pa ni imel priložnosti okusiti zimskih gorskih lepot zato so bila pričakovanja še toliko večja.

V Vratih je parkirišče samevalo, poleg naju sta se opremljala le še dva plezalca, ki sta bila prav tako odpravljena v Slovensko smer. Pot nam je kazala skoraj polna luna tako, da so bile čelne svetilke nepotreben pripomoček. Z namenom, da bi se ogrela, sva s hitrim korakom krenila proti vznožju Triglavske stene. Jutro se je prebujalo in Škrlatica se je odela v škrlat, pred nama pa se je zasvetilo prvo sidrišče. Skala je bila kopna in zaradi hitrega pridobivanja nadmorske višine tudi topla. Plezanje se nama kljub težji obutvi ni zdelo pretirano zahtevno zato sva sklenila, da se ne bova navezala. Napredovala sva hitro in kaj kmalu sva prek drsljivega drobirja in spolzkih zaplat snega prispela do Slovenske grape, ki je bila lepo zalita s snegom. Tu so se pričele prave zimske razmere. Nadela sva si dereze, v roke vzela cepine in pot nadaljevala po pomrznjenem snegu, ki je prijetno škripal pod težo kovinskih zob. V nadaljevanju nama je smer, zaradi pomankanja snega, postregla z nekaj zahtevnejšimi skoki mešanega terena, ki sva jih z nekoliko truda brez težav preplezala. Prav ti detajli so prijetno začinili že tako uživaško smer ter naju motivirali na prihodnje vzpone.

Po Prevčevem izstopu so naju oblili sončni žarki in nama dali svežo energijo potrebno za osvojitev vrha. Prečila sva Triglavski ledenik in se po grebenski poti prek Malega triglava povzpela na vrh. Sneg je bil kljub močnemu soncu trd in pomrznjen zato je bila hoja lahkotna. Na vrhu naju je čakalo še eno presenečenje. Kolegi iz AO so nekaj minut pred nama, po poti prek Doliča, parv tako prispeli do Aljaževega stolpa. Če bi se zmenili za uro, se ne bi srečali. Veselje je bilo neizmerno.

Sledil je spust z vrha do kredariške koče, kjer sva se pogrela in okrepčala ter povratek v dolino. Škrlatica se je znova odela v škrlat. Pred nama pa se je prikazala z drobirjem dodobra naložena pot čez prag, ki je bila v mraku neštetokrat prekleta. Mukotrpno rutino so prekinjevali v daljavi vidni soji čelnih svetilk, ki so se vračale v dolino, nekatere pa šele vzpenjale proti vrhu stene. Udobje avtomobilskih sedežev sva občutila ob osmih zvečer.

Napisal: Jernej Rijavec

Fotografije: Aleksij Kraljič, Jernej Rijavec