Zadnji konec tedna se nas je Murphy končno usmilil in nam po več odpovedih končno dovolil v celoti izpeljati tabor alpinistične šole. Destinacija je bila planina Zapotok, ki poleg udobnega bivaka - planinska staja - in vode nudi veliko plezalnih možnosti po okoliških hribih. Naš namen je bil plezati v stenah Zapotoškega vrha in Srebrnjaka.

Zbor je bil v petek ob 6h pred društvom. Ko smo se ob 6h in pol res zbrali, smo se porazdelili po avtih in se odpeljali v Zadnjo Trento. Od tam naprej se je pot izpod koles preselila pod noge in, ker dnevi niso več najdaljši, čelke na čela. Na cilju smo ugotovili, da je temperatura bistveno nižja od tiste, ki so nam jo težki nahrbtniki dali čutiti po poti. Ob tem se je nekaterim utrnila ideja, da bi zakurili ogenj in staji dodali dušo. Toda pravila so pravila (odprt ogenj in TNP ne gresta skupaj) zato s te moke ni bilo kruha. Smo pa zato pojedli svoj kruh iz nahrbtnikov in se odpravili spat.

V soboto zjutraj je šlo zares. No, vsaj po zajtrku. V že prej sestavljenih navezah smo se odpravili pod izbrane smeri. Sam sem bil v navezi s Filipotom in Vanjo, plezat pa smo šli v Severozahodni steber (V/IV, 450 m) v severozahodni steni Srebrnjaka. Navezo je vodil Filipo, ki je tudi ves čas plezal naprej. Napredovali smo hitro in v petih urah in pol čistega užitka (s primesmi mraza) dosegli vrh. Sestopili smo po Sestopni smeri (III/II), s tremi spusti po vrvi in lažjim poplezavanjem navzdol.

Ostale naveze so ta dan plezale v Zapotoškem vrhu. Ker so vrh dosegli razmeroma zgodaj, so se med sestopom (tako, by the way) odločili še za vzpon na Bavški Grintavec. Pozno popoldne smo se zopet vsi zbrali pri bivaku, kjer je sledila večerja, izmenjevanje izkušenj in pomenkovanje ob toplini sončnega zahoda.

V nedeljo se je vaja ponovila. Tokrat sva se z Vanjo priključila v navezo z Drejcem. Odpravili smo se pod Zapotoški vrh in sicer v smer Likar - Markič (IV+/IV). Skala je v tej smeri v primerjavi s tisto iz prejšnjega dne veliko bolj krušljiva, vseeno pa nudi kar nekaj lepe plezarije. Tu smo prvič srečali tudi druge plezalce s katerimi smo ob sprva vzporednem nato pa križajočem se plezanju izmenjevali mnenja o varnosti in plezanju nasploh. Po dobrih treh urah smo dosegli vrh in ker vreme ni bilo prav nič podobno tistemu iz kakšne razglednice iz Savudrije, smo po hitrem postopku začeli s sestopom. Sestopna smer (I-II) poteka na južno stran in se potem pomakne do Velikih vrat, kjer se priključi poti iz Bavškega Grintavca.

Ob povratku do planine Zapotok smo se najedli in se počasi začeli pripravljati na povratek v civilizacijo. Sile pri pospravljanju ni bilo, saj smo čakali, da se vrne celotna ekipa - dve navezi sta namreč plezali v Srebrnjaku. Ob osmih zvečer, ko so se vsi srečno vrnili, smo se odpravili nazaj proti dolini. Spet čelke na čela in pot pod noge. Okoli desetih smo prišli do avtov in začeli sanjat o kuhani hrani. Logična destinacija je bil primorski Chamonix - Bovec, kjer smo obiskali vse gostilne, ki so nam tisti trenutek prišle na pamet, vendar razen enega nespodobnega povabila, nismo dobili nič. Na koncu, ko je že kazalo, da bomo ostali lačni, pa smo v slaščičarni dobili baklavo in kavo. V Gorico smo se vrnili približno ob polnoči.

Napisal: Marko Kravos

Fotografija: Martin Ušaj