Lanski konec februarja smo prišli na prvi sestanek alpinistične šole AO Nova Gorica. Vsak iz svojih razlogov ter s svojimi pričakovanji smo se odločili pridružiti skupini tečajnikov in kmalu padli v rutino petkovih večernih predavanj v prostorih planinskega društva ter praktičnih vaj med vikendi. Te smo v prvem, športnoplezalnem delu šole, večinoma izvajali v plezališču Vipava, kjer smo se učili osnov vrvne tehnike. Po končani vaji so se tam našle dovolj lahke smeri, da smo začetniki zbrali pogum za svoje prve korake v svet vertikale, pa tudi za bolj izkušene plezalce se je v okolici zmeraj našel kakšen izziv.

Ko smo osvojili osnove plezanja, varovanja, spusta po vrvi in izdelovanja vozlov, smo svoje veščine pokazali na prvem 'izpitu'. Vsi smo imeli dovolj znanja, da smo lahko takoj nadaljevali z letnim delom šole.

Ta se je začel z nepričakovanim preizkusom vzdržljivosti in kondicijske pripravljenosti tečajnikov. Na prvo vajo smo se odpravili v Vipavsko dolino in avtomobile pustili na izhodišču precej položne poti na Čaven. Po prvih lagodno prehojenih metrih smo začeli zbijati šale na račun tempa in s tem nevede vznejevoljili vodjo šole. Ta je naenkrat zamenjal prestavo, zavil iz široke poti naravnost v strm klanec in kar po brezpotju pridobival višinske metre s tako hitrostjo, da se je za njim skoraj kadilo. Mi pa seveda nismo želeli zaostajati in smo trmasto držali tempo, sopihali in se potili le kakšen meter za njim. Prekipevajoča samozavest nam je vsem dala energijo, da smo v rekordnem času dosegli svoj cilj in dokazali, da nismo od muh. S tem smo pridobili medsebojno spoštovanje, saj nihče ni obupal in zaostal za skupino. Sicer pa smo prehiter  tempo obžalovali takoj, ko smo se ustavili in začeli poslušati teorijo postavljanja varovanja, izdelovanj sidrišč in gibanja naveze v gorah. V meglenem dnevu smo bili v premočenih oblačilih kmalu premraženi do kosti in ko smo končno prišli do praktičnega dela vaje, smo kline zabijali in izbijali z vso močjo in zagnanostjo, ki smo jo premogli, da smo se spet ogreli in pognali kri v prezeble ude.

Na naslednjih vajah sta bila na vrsti predvsem manevra samo reševanja in reševanja padlega. V povzetku so bile to dolge ure 'visenja v pasu' v plezališču Dolge njive, kjer smo znova in znova ponavljali precej kompleksna postopka. Nekateri z manj, drugi z malo več treninga in izgubljanja živcev, smo do poletja tehnike reševanja končno vsi obvladali, da smo z uspehom položili še drugi izpit, ki je bil pogoj za udeležbo na poletnih plezalnih taborih.

Tako smo na spominskem taboru v Lepeni in v dveh dnevih, preživetih na planini Zapotok, pod vodstvom bolj izkušenih članov odseka preplezali svoje prve alpinistične smeri v gorah.

Ko se poletna sezona še niti ni do dobra končala, smo v novembru začeli s predavanji zimskega dela alpinistične šole. Poslušali smo teorijo o zimski opremi, gibanju naveze v snežnih in lednih smereh ter gibanju po ledeniku. A v alpinizmu je, kot v vsakem športu, pomembno predvsem praktično znanje, ki ga težko pridobiš s sedenjem v predavalnici. Zato smo po precej hitrem zaključku predavanj nestrpno čakali prvo vajo.

A narava se ne zmeni za človeka in tako smo še cel december nabirali kondicijo v letnih razmerah. Novi zimski čevlji z bleščečimi, nabrušenimi derezami so praskali po suhi Vipavski skali, s cepini v rokah smo ležali v dnevni sobi in zimske vzpone sanjali le ob posnetkih plezanja ledenih jam na Norveškem in prečenj v Patagoniji. Odvečni čas smo preživljali z obiskovanjem raznih filmskih festivalov (BOFF, Festival gorniškega filma, predvajanja v kinoteki v Gorici,..), predavanj (Reinhold Messner) pa tudi z obiski raznih nižjih in višjih vrhov v lastni režiji ter po principu navadnih planincev, brez težke opreme ter z obveznim pivom na vrhu.

V sredini januarja pa se je končno začelo letnemu času primerno vreme in konec meseca smo uspeli izpeljati prvo vajo zimskega dela šole. Po skoraj enem letu poslušanja zgodb in opevanja čarov lednega plezanja, smo le dobili priložnost, da sami preizkusimo tudi ta del alpinizma. Na vajo smo se tečajniki pripravili s strahospoštovanjem do zimskih razmer, oblečeni v številne plasti oblačil smo pričakovali dan drgetanja v mrzli gorski dolini. A za nas nova tehnika postavljanja varovanj in vrtanja vijakov nas je hitro zamotila in preden smo opazili, je bil popoldan. Temperature so se dvignile in navdušeni kot otroci smo zabijali cepine in dereze v led ter preizkušali nosilnost Abalakovega sidrišča. Tudi nas je vaja fascinirala in končno smo razumeli, zakaj se vodji šole zasvetijo oči vsakič, ko omeni ledene slapove.

Na žalost pa so le ti svoje agregatno stanje kmalu spremenili v tekoče in s tem je bilo konec ledenega veselja. Naslednje vaje smo izvedli v snegu ter vadili gibanje naveze, spuste na cepinih ter osnove gibanja in reševanja na ledeniku. Ko je bilo snega manj, smo zadnje zaplate iskali v dolini Krnice, kjer smo v meglenem vremenu na trdem snegu preizkusili tudi zdrs in ustavljanje s cepinom. Doživeli smo demonstracijo pomena primerne opreme in posledic pomanjkanja le te – še tako izkušen alpinist je brez derez na pomrznjeni podlagi lahko precej nemočen.

Ko pa nam je zima postregla s sveže zapadlim pršičem, smo zagazili le nekaj metrov od avtomobila in vadili manevre v popolnoma spremenjenih pogojih v mehkem snegu, naučili smo se preveriti trdnost snežne odeje in uporabljati lavinsko opremo.

Na dan D, 27. februarja 2016, smo se točno eno leto po prvem sestanku še zadnjič kot tečajniki zjutraj zbrali pred prostori planinskega društva Nova Gorica. Odpeljali smo se navzgor po Soški dolini in ob prvem ovinku ceste na Mangartsko sedlo našli primeren prostor ter pokazali  znanje, ki smo ga pridobili v zimskem delu alpinistične šole. Tako smo se občnega zbora, ki je zvečer potekal v bivaku v Lepeni, že udeležili kot mlajši pripravniki. Priznanja smo seveda prejeli šele po obveznem krstu, tako da je pogovor o pogojih, potrebnih za napredovanje v starejšega pripravnika, potekal ob rahlo skelečem občutku v določenem del telesa. Ta pa ni skalil dobre volje in zagnanosti novih članov alpinističnega odseka Nova Gorica.

Fotografije šole najdete v fotogaleriji.

Napisala: Jana Piculin

Fotografije: tečajniki in inštruktorji AO