Letošnji mladinski planinski tabor že 39. po vrsti je potekal od 5. do 12. julija v slikoviti dolini Trente. Tabora se je udeležilo 45 otrok, kar je v zadnjih letih kar svojevrsten rekord. Čeprav nam vreme ni bilo ravno naklonjeno, smo izvedli večino zastavljenega programa in se imeli super.

Kot vsako leto smo se zjutraj ob 9. uri zbrali na avtobusni postaji v Novi Gorici, se prešteli, naloži prtljago in se za teden dni poslovili od svojih domačih. Vožnja do Trente je bila dolga in ovinkasta, zato smo se vmes vstavili in se malo razgibali z jutranjo telovadbo. Po prihodu na taborni prostor, ki je ležal v kampu Triglav, smo pomalicali in nato pričeli s postavljanjem tabora. Otroci so z vodnicami postavljali manjše šotore za spanje, vodniki in izkušenejši udeleženci pa so postavljali in urejali kuhinjo, štabni (družabni) šotor in ostalo potrebno infrastrukturo (vodo, korita za umivanje, ipd.). Vsi smo bili tako zaposleni, da skoraj nismo opazili, ko je bil čas za pozno kosilo. Po kosilu smo imeli prvi zbor tabora, ko smo udeležence seznanili s pravili vedenja v taboru in jim predstavili vodstvo. Sledila je priprava na nedeljsko turo in krajši spoznavni večer ter zaslužen počitek.

Vsako jutro in večer smo pridno zapeli himno o Krnu in dvigali oz. spuščali društveno zastavo. To nalogo so izvedli dežurni udeleženci tistega dne, ki so poleg tega pomagali v kuhinji, počistili mize po obrokih in pomagali pomivati posodo.

Drugi dan smo imeli prvi turi. En del udeležencev se je že zgodaj zjutraj z lokalnim avtobusom odpeljal do izvira Soče in od tam peš do Vršiča. Na sedlu smo imeli krajši postanek za malico in nato smo se odpravili še po poti proti Slemenovi Špici. Na sedlu smo se ustavili in se spustili do snežišča. Tam nam je Iztok pripravil krajše predavanje o gibanju v snegu in udeleženci so se preizkusili v tehniki zaustavljanja s cepinom. Ob povratku na Vršič smo občudovali Ajdovsko deklico in Prisojnik, ki je bil zalit s snegom. Iz Vršiča smo se z lokalnim avtobusom vrnili v tabor. Druga številčno večja skupina pa se je iz tabora odpravila peš do Zadnjice in nazaj. Spoznavali so zanimivosti in prisluhnili pravljici o Zadnjici. Dan smo zaključili z druženjem ob tabornem ognju.

Tretji dan smo se prebudili v sončno jutro in se po jutranji telovadbi in zajtrku odpravili na bližnje igrišče, kjer smo izvedli igre brez meja. Udeleženci so bili razdeljeni v štiri skupine, ki so se pomerile v različnih igrah. Tekmovali so v vrtenju okoli palice, v hitrostnem prenašanju jabolka na žlici, v podajanju žoge in lovljenju rutk. Sledilo je kosilo in po kosilu smo se po Soški poti odpravili do balvanov. Tam smo razdeljeni v skupine preživeli pravo adrenalinsko popoldne. Z Markotom in Mitjem smo se preizkusili v plezanju in v »slacklinu« (hoji po napeti najlonski vrvi). Anja nam je pripravila predavanje o prvi pomoči. Iztok, Aljaž in Matej pa so nam pripravili pravo žičnico čez Sočo.       

V torek je bila planirana druga tura, a nam je ponagajalo vreme. Dopoldne smo preživeli v štabnem šotoru in si krajšali čas z izpolnjevanjem dnevnikov, risanjem in igranjem družabnih iger. Čas, ko ni deževalo smo izkoristili za krajšo telovadbo in družabne igre na prostem (igra mačka in miš, gordijski vozel, piščančki in kokoške,….). Po kosilu in počitku smo se odločili, da nismo iz sladkorja in se ne bojimo dežja. Z dežniki smo se odpravili v informacijsko središče Triglavskega narodnega parka v vas Trento. Najprej smo si ogledali multivizijsko predstavitev parka in njegovih lepotah. Razdeljeni v dve skupini smo si nato ogledali razstavo o živi in neživi naravi, kulturni krajini in vlogi človeka v tem okolju. Zanimiva sta bila tudi krajša filma o lepotah gozdov širše Trente, Pokljuke in Julijskih Alp in film o reki Soči v štirih letnih časih. V muzeju smo si ogledali tudi etnološko in zgodovinsko dediščino Trente (stari običaji, Trentarska hiša, ipd.) ter razstavo gorskih rož narejenih iz čipke. Del skupine pa je zabavalo tudi vodstvo, ki je pripravilo krajši kulturno zabavni program. A o podrobnostih tega raje molčimo. Ko smo se vračali iz muzeja je ponovno deževalo. Po večerji in krajši obvezni pravljici smo se odpravili spat.

Sredino jutro je bilo sončno, zato smo se glede na vremensko napoved odločili, da izvedemo krajšo turo prosti koritam Klome in slapu. Iz tabora smo se peš odpravili po krožni Soški poti do slapa. Med potjo smo si ogledovali stopinje živali in se zabavali ob uprizorjeni pravljici o Zlatorogu, ki so jo za nas pripravili vodniki. Po kosilu smo izvedli ustvarjalne likovne delavnice. Izdelovali smo živali iz lesenih ščipalk za obešanje perila. Pozno popoldne so nas obiskali vodniki reševalnih psov iz Društva reševalnih psov Nova Gorica. S seboj so pripeljali veliko dobre volje, znanja, 4 pse in sonce. Po krajši zanimivi predstavitvi delovanja društva in predstavitvi svojega dela so otrokom povedali veliko zanimivega opravilnem  ravnanju s psmi. Otroci so imeli veliko vprašanj, saj jih je tematika zelo zanimala. Nato je sledil praktičen prikaz reševanja. Po skupinah smo se skrili v bližnji gozdiček in psi so nas iskali. Prav vsi so se izkazali. Po večerji smo izvedli krajši družabni večer, prebrali skrito pošto in že zaspali.

Četrtek je bil ponovno bolj deževen, zato smo ga preživeli v taboru. Peli smo ob zvokih kitare in se naučili nekaj novih pesmi. Dopoldne smo izvedli pravi turnir v namiznih družabnih igrah. Pomerili smo se v šahu, igri štiri v vrsto, igrah s kartami, v igri človek ne jezi se, … Popoldne pa smo imeli prirejeno tekmovanje v kvizu Moja Slovenija. Vodnice so poskrbele, da je bil kviz ne le poučen ampak tudi zabaven. Sledila je večerja in nato priprava na petkovo turo.

Ponovno smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je zgodaj zjutraj odpeljala z avtobusom do Vršiča. Od tam so se peš odpravili proti Zavetišču pod Špičko, ki pa je bilo zaradi obnove zaprto. Pri sestopu so prečili snežišče in varno prispeli do izvira Soče. Od tam so se z avtobusom pripeljali nazaj v tabor. Druga skupina se je prav tako odpeljala do Vršiča in se od tam peš odpravila proti Poštarskemu domu in dosegla vrh Vršič. Med potjo so občudovali Ajdovsko deklico in poslušali pravljico o njej. Nato so se vrnili h avtobusu, ki jih je odpeljal do koče pri izviru Soče. Tam so poslušali pravljico o nastanku izvira Soče in se nato peš po Soški poti odpravili do Kugyevega spomenika, kjer smo pomalicali in se spustili do korit Mlinarice. Sledila je še vožnja do tabora. Popoldne smo preživeli ob pripravah na zaključni večer, predstavitvi šotorov in pripravah na planinske poroke. Večerjo smo si pripravili »sami«. Spekli smo hrenovke in nadaljevali z zabavnim večerom.

Zjutraj je bilo treba pospraviti šotore, pripraviti potovalke in počakati na starše. Skupaj z njimi smo imeli kosilo in se nato poslovili od novih prijateljev, zapeli našo himno in spustili zastavo. Za spomin smo dobili še rumene majice, ki nas bodo za vedno spominjale na preživeti teden in da jih bomo drugo leto spet ponosno nosili po taboru.

Radi pa bi se zahvalili še naslednjim podjetjem, ki so nam materialno pomagala in sicer: Eurospin Eko d.o.o., Mercator d.d., Ljubljanske Mlekarne d.d., Bolton Adriatic d.o.o. in Pecivo d.d. Program je bil sofinanciran s strani Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Mestna občina Nova Gorica. Zahvalili pa bi se tudi vsem, ki ste nas obiskali v taboru in pomagali pri kvalitetnejši izvedbi programa. Še posebna zahvala pa gre naši kuharici Suzani, ki je poskrbela, da nismo bili lačni.

Nekaj fotografij iz tabora pa tukaj.

Vtise zapisala: Tina Mavrič