V planu AO za leto 2017 imamo nekaj taborov, enega od njih smo izvedli dan po občnem zboru planinskega društva, in sicer od osemnajstega do devetnajstega sušca. Pobudo in organizacijo je prevzel izkušeni alpinist Mitja Mikuž. Prvotni plan o taboru v Baški grapi je zaradi prijetnih spomladanskih razmer padel v vodo, zato smo se odločili za tabor na Prehodavcih. Glavni namen tabora je bil, da bomo pripravniki opravili kakšno skupno turo z izkušenimi alpinisti, ter se drug od drugega kaj novega naučili. Želeli smo plezati predvsem zasnežene "grape", seveda vse odvisno od razmer.

 V soboto ob petih smo se dobili pred sedežem Društva in se porazporedili po avtih. Bilo nas je kar enajst: Mare, Brums, Kraljič, Sara, Martin, Jana, Vanja, pa seveda izkušena alpinista Tomo in Mitja, pridružila pa se nam je tudi zunanja članica Polona. Zaradi dolge poti smo se kavi in rogljiču v Bovcu izognili in se odpeljali naravnost v Zadnjico. Ko smo v nahrbtnike zložili vso opremo, smo jo počasi ubrali navkreber. Med potjo smo opazovali čudovito zasnežene gore, v poštev pa so prišla tudi standardna "kviz" vprašanja "Kako se imenuje tisti vrh?", tako da smo se že med potjo lahko kaj naučili. Za pot do bivaka, kjer smo nameravali prespati, smo potrebovali slabe štiri ure in pol. K temu je močno pripomogel stopljen sneg, ki se nam je večkrat vdrl pod nogami. V dolini je pogled proti nebu zapirala oblačnost, mi pa smo imeli krasno sonce. Ko smo končno prispeli do zimske sobe Zasavske koče na Prehodavcih, smo si privoščili nekaj počitka (beri jedli in lenarili smo na soncu). Kot se za kulturno druščino spodobi smo glasovali o morebitnem krajšem izletu na kakšnega od okoliških vrhov. Na pobudo tistih, ki niso dobili prostora na klopci smo se odpravili proti Malemu Špičju (2312m n.m.v). Ker smo bili tokrat brez težkih nahrbtnikov, je lahko vsak užival po svoje. Večina po snegu, nekateri tudi po skalah. Martin, Sara in Vanja so se odločili za bližji vrh, saj so imeli tisti dan še dolg sestop. Na vrhu smo se zopet nastavljali soncu, nekateri smo imeli nekaj težkih debat o VR, računalnikih, konzolah, "old school" video igrah... Sestop smo opravili čez sosednji hrib (kateremu na žalost ne vem imena, po zemljevidu gre za 2063m vrh) in tako opravili kar z dvema vrhovoma. Tomo je odsmučal pred nami, ostali pa smo morali peš. Za večerjo smo se zopet naučili nekaj novega (goste juhe se težko očisti z lonca). Po ogledu sončnega zahoda smo telefonirali tudi velecenjenemu Pavlotu in ga obvestili o razmerah, saj nas je imel namen obiskati. Potem smo se zavili v spalke in se ob kozarčku pelinkovca spominjali svojih šolskih dni. Ah, kje so ti že ti časi.

 Naslednji dan po zajtrku smo se odpravili pod Kanjavec, kjer smo imeli namen plezati grape. Razmere so bile še kar, tako da smo zopet plezali vsak po svoje. Mare in Kraljič sta se namenila bolj na desno stran in nam kmalu izginila izpred oči. plezala pa sta Pikolovsko smer: II/2, M2, 50°-60°, mesta 90°, višina 500 m, ostali pa smo vzporedno plezali po smeri Aerotik: Z+, 50°/45°, 450 m. Sestopili (Tomo je spet smučal) smo do bivaka, pospravili za seboj in se sputili v dolino. Vdiralo se je precej bolj kot prejšnji dan, tako da smo imeli polne čevlje vode. Med potjo se je prožilo nekaj plazov, kakšen tudi čez nas, tako da smo se naučili tudi to, da bo naslednjič potrebno prinesti lavinski trojček (meč, s..., mislim žolno, sondo in lopato), kar je poudaril tudi izkušeni alpinist Mitja. Vseeno smo vsi srečno prispeli do avtov, in se odpeljali proti domu.

Ugotovili smo, da smo opravili nekaj več kot 400 (štiristo) prostovoljnih ur in v gore popeljali kar 11 (enajst) ljudi. Vodja tabora ga ocenjuje kot uspešnega in mislim, da se lahko strinjamo, saj je bila velika udeležba.

Torej, Mitja in Tomo, hvala za organizacijo in upam, da smo vsi uživali. Fotogalerijo si lahko ogledate tukaj.

Naspisal: Rok Mirt

Forografije: Marko Kravos in Jana Piculin