Login

Alpinistični odsek

Matičeve poletne dogodivščine

No, bom pa še jaz nekaj napisal kaj sem počel letošnje poletje. V bistvu sem od januarja do konec maja plezal zelo malo oziroma praktično nič, saj se mi je poškodba prsta vlekla in bolečina ni hotela izginiti. Sem pa ta višek časa toliko bolje izkoristil za obveznosti na faksu. Junija, ko sem s tem končal in začel nekoliko več plezat, nisem potreboval veliko časa, da sem ugotovil, da forma ni ravno blesteča. Tudi gravitacija je bila takrat začuda nekoliko večja kot ponavadi. Me je pa veselilo to, da mi je šlo iz dneva v dan boljše in da sem bil kar kmalu spet na »osmicah«.

Potem pa je prišla ponudba za prvi plezalni izlet in sicer v Francijo v družbi Bojana, Maruše in Ane. Po kratkem premisleku sem se odločil da grem. Za razliko od prejšnjih let so tokrat frendi in klini ostali doma, je pa zato v prtljago šel kakšen par plezalk več. Namen smo imeli plezati v plezališčih okoli Briancona in par dnevni obisk svetovno znanega plezališča Ceuse. Že pred odhodom v Francijo sredi julija sva z Ano rezervirala še avgustovski dopust na grškem otoku Kalymnos. Tako je bil koledar za poletje zapolnjen, le še uživat je bilo potrebno.

V Franciji veljajo ocene za kar »navite«, moja forma pa ni bila še ravno blesteča. Zato tudi nisem pričakoval nekih »ultra« podvigov. Šel sem predvsem čim več plezat in se imet fajn. Prvega dne sem si za prvo ogrevalno smer izbral en 6c+, kateri je imel na vrhu podaljšek z oceno 7c. Na štantu prvega dela sem se odločil, da zarinem še v drugi del, pa dokler bo šlo, bo šlo. No, na koncu je šlo do vrha. Mislil sem si pa: »7c na pogled za ogrevanje v Franciji – pa sej niti ni tako slabo«. Tisti dan sem uspel še v eni 7c+ (2. poskus). Zvečer smo pa šli v Briancon gledat tekmo za svetovni pokal v plezanju. Tam pa so mojstri ja.

Vreme v Franciji nam je kar služilo. Vmes je kak dan deževalo, a se je bolj kot ne poklopilo tako, da smo ravno na ta dan imeli pavzo. Najbolj mi je bilo všeč to, da je tu na zelo majhnem področju toliko različnih plezališč oziroma vrst skale. Nekje so apnenčaste stene, nekoliko stran granitni previsi, po dolini malo nižje pa konglomerat. Res zelo raznoliko. Plezališča se nahajajo precej visoko – na okrog1800 m.n.v., kar pomeni, da so bili pogoji za plezat dobri. Po poročanju o vročinskih valovih v Sloveniji, smo mi lepo uživali v hladu z razgledi na bližnje visoke hribe. Ravno iz enega plezališča je bil lep pogled na hrib Tete de Aval, kjer sva nekaj let prej plezala z našim Jernejem eno smer. Mislim, da je bila težka okrog 6c+, dolga pa500 metrov. Priznam, da me je kar malo zamikalo it spet malo »bolj visoko« plezat.

Vmes se je pripetilo še kar nekaj nepričakovanih dogodkov. Sedaj mi na pamet pride brodenje čez ledeno reko pripeti na štrik, ob dejstvu da je nekoliko višje bil most. Pa na primer obisk plezališča, ko študiraš dostop do njega že en dan prej, nato pa ne da samo zgrešiš plezališče, ampak pristaneš celo na sosednjem pobočju. No, na koncu se je izkazalo, da bi se ob pravilnem lociranju plezališča kurili na soncu, tako smo bili pa v senci. Smeri v tem neplaniranem plezališču pa tudi niso bile slabe.

Na koncu naše avanture smo se odpravili še v sloviti Ceuse. Tu smo imeli namen plezat le zadnja 2 dni. Plezališče je res ogromno. Smeri pa slovesu primerne. Hude pač. Sem bo vsekakor še treba it. Na celotnem »tripu« mi je uspelo splezat tri 8a-je in na pogled tja do 7c+. Težjih smeri se niti nisem loteval, saj smo vsak dan menjali plezališče. Za kaj težjega od 8a bi pa najbrž potreboval kak dan oz. poskus več.

Nič, po dobrih dveh tednih brušenja blazinic je bil čas za odhod v (pre)vročo domovino. Potrebno je bilo oprat cunje za na Kalymnos. Odhod je bil že prej kot čez teden dni. V tem času sem še 2x obiskal hladno plezališče Drnulk in »steklarju« Damjanu podelal par projektov, ki so mi ostali še iz prejšnjih let.

Na Kalymnos sva z Ano letela iz Milana. V bistvu sva pristala na otoku Rodos, tam eno noč prespala in naslednje jutro s trajektom odšla na Kalymnos. Po hitrem razpakiranju in obisku marketa sva se še isti dan popoldan odpravila plezat. Večina plezališč na Kalymnosu je v senci dopoldan tja do 15. – 16. ure. Se pa najde tudi kakšno, ki je v senci več časa oziroma takšno, ki je v senci samo popoldan. Pred odhodom me je bilo najbolj strah, da mi bo prevroče, saj so tu najboljši pogoji za plezat šele v mesecih september, oktober in november. A se je izkazalo, da je bilo v senci prav prijetno in nič prevroče. V bistvu precej boljše kot v istem času pri nas, ko je 35+ stopinj. Je pa res, da je potrebno zjutraj vstajat precej zgodaj, kar se marsikomu s pojmom »dopust« ne ravno sklada. Midva sva vstajala ob 5.45, tako da sva povečini ob 7.30 že stala pod prvo smerjo z magnezijem v rokah. Tako sva do 15.30 imela celih 8 ur časa, s tem pa so bile navite roke konec dneva zagotovljene.

Popoldansko plezališče, v katerega sva šla prvi dan mi ni bilo ravno všeč. Mogoče zato, ker sem od štirih smeri dve zgrešil in vstopil v napačno. Tretja je pa bila neka ultra plata.

Naslednji dan sva se odločila, da začneva kar v »grande« klasiki – Grande Grotti. To je najbrž najbolj znan sektor na Kalymnosu. Gre za »grande« previs z »grande« kapniki. OK, ocene tu niso tako »grande«, se je kasneje izkazalo. Je pa res, da so meni takšne ultramaratonske (beri 55-metrske) smeri po kapnikih lažje kot kakšne kratke, balvanske. Izbirali smo povečini tiste s tremi zvezdicami in noto, ki je znak za super-duper lepotico. Po ogrevanju sem se odločil za eno smer s takšno oznako. Ocena 8a, dožina pa55 metrov. Za preverit ali so kompleti že v smeri bi skoraj rabil daljnogled. Glede na dolžino smeri in njeno previsnost sem pričakoval dokaj lahke gibe. To se je kasneje izkazalo za resnično, a iz previdnosti in pričakovanjem neznanega sem smer še vedno plezal ogrooooomnooooo časa. Počival sem povsod kjer se je dalo. Ogromno je tu nekega zatikanja kolen, pet, hrbta in sedenja na kapnikih. No in po nekaj manj kot enourni ekspediciji sem se spustil na tla z prvo 8a na pogled na Kalimnosu. Na tak način sem v naslednjih dneh splezal še dve z isto oceno.

Dneve, ko nisva plezala sva izkoristila za še druge aktivnosti. No, Ana jih je imela nekoliko več. Jaz sem imel dovolj plavanje v kristalno čistem in dokaj toplem Egejskem morju (vsaj zdi se mi da se mu tako reče).

Še ena ultra luknja z ultra kapniki je plezališče Sikati Cave. Tudi tu so smeri zelooo dolge. Je pa tu ta čas mogoče res pretoplo, saj zrak nič ne kroži. Luknja je podobna nekemu kotlu, kjer se zadržuje vroč zrak. Za eno 8a smer je bilo sicer dovolj dobro, za kaj več pa res ne. Že na vrhu te sem bil dehidriran, peklo me je pa vseh deset prstov.

Ostala plezališča so nekoliko bolj »normalna« oziroma našim podobna. Gre za rahlo do precej previsne (to ne pomeni strop kot v Grande Grotti) sektorje. Nekateri so tudi precej »platasti« in odstopajo od kalimnoških normativov, kjer prevladujejo kapniki. Za razliko od Francije veljajo na Kalymnosu ocene za nekoliko bolj »soft«. To je najbrž res, čeprav sem naletel tudi na kakšno »ne tako zelo mehko«. Pa tudi sedaj, ko sem v teh dneh pri nas splezal kakšen nov 8a ali 8a+, sem ugotovil, da razlika sploh ni tako velika.

V 11-ih plezalnih dneh sem uspel splezat 15 smeri z oceno 8a ali več. Od tega en 8b in štiri 8a+. Na pogled pa največ 8a in sicer 3 takšne smeri. Z malo več »force«, sreče in pameti (ok, z veliko več prvega sta druga dva parametra lahko precej majhna) bi lahko na pogled splezal še marsikateri 8a. A zmeraj je zmanjkalo ravno nekaj malega od zgoraj treh naštetih stvari. Pri enem 8a+ sem bil na pogled že z obrazom pred štantom, a na žalost tako »navit« da štrika nisem mogel vpeti v vponko. Lahko bi se prijel za verigo, a to se ne sklada z (mojimi) načeli frikanja. Polet v globino in pozdrav ketni je bil tako neizogiben. V drugem poskusu je pa potem šlo precej gladko.

Na splošno mi je bil Kalymnos všeč. Je pa za kako resnejše plezanje res potrebno priti kak mesec kasneje. Kar se samega plezanja tiče mi je bilo bolj fajn v Franciji. Poleg boljših pogojev za plezat mi je bilo všeč to, da imaš na razpolago toliko različnih tipov skale. Ko pa prideš enkrat v Ceuse ti je sploh takoj jasno zakaj velja Francija za eno izmed top držav z dobrimi plezališči.

Po dobrem mesecu dni »bluzenja« je pa sedaj čas, da se vrnemo v realno stanje. V bližnji prihodnosti pa me čaka začetek izdelave diplomske naloge. Komej čakam… J

PS: Frendov še ne prodajam, če me je kdo mislil to vprašat. ;) Bodo še prišli prav.

Fotografije najdete tukaj.

Matic Obid

Dodajte svoj komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Nedavni komentarji

Nove fotografije