Login

Alpinistični odsek

Osrednji tabor Alpinističnega odseka – Francija 24.8.-1.9.3013

Pomlad je bila letos res izredna in bolj kot trd srenec je marsikje prevladoval pršič ter ostale bolj mehke vrste snega. Padavine so se vrstile ena za drugo, tako da se tudi planirani izlet v Chamonix ni posrečil. Tokrat smo se proti  Zahodnim Alpam odpravili z enako željo -  okusiti redek zrak in drugačne dimenzije tamkajšnjiih gor. Tokret se nas je zbralo sedem. Damjan in Tadej sta se odpravila prva, nekaj dni kasneje pa smo se za njima odpeljali še Tomo, Maja, Drejc, Harij in jaz. Zadeli smo ravno v črno vremensko luknjo, kar nas je potegnilo proti jugu k lepšemu vremenu. Najprej smo se ustavili v kraju Orpierre. To je stara vasica, nad katero se bohotijo apnenčaste stene vseh višin. Nekoliko spominja na naš Osp le , da se mi zdijo zgradbe v Ospu še lepše. Škoda, da ni harmonije med ljudmi. V Orpierru kot izgleda stvar deluje. Sten je nad vasjo in v bližnji okolici res precej, tako da je za večdnevni obisk zagotovljeno raznoliko plezanje. Privoščimo si lahko kratke smeri, pa tudi daljše, večraztežajne navrtane smeri vseh težavnosti. Preizkusili smo se v vsem in se v južnih stenah dobesedno napili sonca. Po treh dneh smo se le odločili za premik. Na severu še vedno ni kazalo na izboljšanje, zato smo se odpeljali še bolj na jug proti kanjonu reke Verdon. Domače predstave o snegu in ledu so kontrastirale vožnji skozi kraške gozdove, mimo polj sivke in vsega kar pač spada k Provansi. V temi smo prispeli v kamp in šele naslednjega dne smo lahko občudavali lepote, ki nam jih je ponujalo okolje. Slikovit kanjon z zeleno reko in precej divjo pokrajino nas je takoj prevzel, sten pa spet ogromno. Preleti jastrebov visoko nad glavami so le še dodali enkratni atmosferi. Skozi kanjon vodi nekaj kilometrska pot, ki je lahko zanimiv pohodniški cilj, dostopi do smeri na klasičen način pa so zelo težavni ali celo nemogoči, tako da se pride do večine smeri kar z abzajli. Na tak način smo  dostopili prvi dan plezanja. Izbrali smo nekoliko bolj obiskane smeri in oprimki so bili temu primerno rumeni, sam tip skale pa je omogočal kar uživaško plezanje. Naslednji dan smo dostopili po strmi stezi pod steno in spet izbrali vsak svojo smer. Te so bile le nekoliko manj plezane, poskrbele pa so, da smo bili na vrhu zadovoljni. Vremenska napoved je končno pokazala nekaj tako pričakovanega sonca nad Barre des Ecrins. V petek smo se zato odpeljali spet na sever. Štirje smo odrinili proti koči na ledeniku Glacier Blanc, ostali pa so uživali v lepotah Ailefroida. Pred kočo, ki je ponujala kar poceni hrano, smo se nažrli iz nahrbtnikov in prihranili še kakšno malenkost za naslednji dan . Presenetil nas je zgodnji odhod vseh gostov k počitku in pravo katapultiranje ljudi iz postelj zgodaj zjutraj. Mi smo začeli v mirnejšem ritmu in nadomestili izgube s hitrejšim napredovanjem čez ledenik, tako da smo se le izognili čakanju na grebenu. Tisoče zvezd in delček lune nad ledenikom sta pridali nekaj očarljivega k doživetju že navsezgodaj zjutraj, sončni vzhod pa je bil prvi vrhunec dneva. Razgledi čez dan so bili res veličastni saj je bilo nebo precej čisto in tudi temperaure so bile res visoke, zanimivo pa je bilo brezvetrje na vrhu hriba. Vročina na sestopu je nato poskrbela, da se je tura bolj vtisnila v spomin.  Zadnjo noč smo prespali v  vsem poznanem Ailefroide. 
Improvizacija je poskrbela za nepozaben tabor, ki se je zaključil visoko nad dolino, kar je bila želja že od samega začetka.

Fotografije s tabora najdete tukaj.

Mitja Filipič

Dodajte svoj komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Nedavni komentarji

Nove fotografije

6 September, 2020 - 11:19
4 September, 2020 - 17:17
4 September, 2020 - 16:46