Pavlotov klic in vprašanje, če bi šel z njim in Karmen plezat Kratko Nemško v severno steno Triglava je prišlo kot strela z jasnega malo čez poldan v sredo. Da je popoldan minil v nekoliko ekspeditivni obliki nakupovanja prehrambenih artiklov in zlaganja opreme verjetno ni potrebno posebej omenjati. Večerna vožnja do Vrat je hitro minila, tam pa smo si privoščili počitek  v hotelu s tisoč zvezdicami (verjetno je bila še kakšna več).
Med jutranjim urejanjem opreme in kratkim zajtrkom, nam je v družbo prišla mlada zvitorepka. Oprema je sicer ni zanimala, vsekakor pa je bila brez strahu pripravljena z nami deliti kakšen grižljaj. Zvitorepko smo bolj lačno kot ne pustili na parkirišču, mi pa smo se v soju čelnih svetilk odpravili proti našemu očaku.
Če  gore spoznavaš  v obratnem vrstnem redu  tako, da se najprej  lotiš plezat, do planinskih izletov pa še nisi prišel, se moraš sprijazniti, da bo količina informacij na trenutke (pre)velika. Za dotok informacij je seveda skrbel Pavlo, usta pa niso bila odprta samo zaradi tega, ampak tudi zaradi velikosti stene, ki je z vsakim korakom v hrib postajala še večja. V smeri, ki je zelo lepa smo bili skoraj sami, saj nas je šele nekje na polovici prehitel par in v silni vnemi… zgrešil . Mi smo šli bolj zmerno, si vzeli čas za uživanje in za spremembo dali plezalke v nahrbtnik.  Nekaj čez eno popoldan smo priplezali do konca nekje pod Slovenskim stolpom, od tam pa nas je čakala še kar precej bolj obljudena dolga pot po soncu v dolino, kjer smo se z veseljem ohladili v potoku.  Do Aljaževega doma nas je užejalo še enkrat, kjer smo nazdravili tudi temu, da priti  na Triglav po severni steni (sicer ne na vrh) s kar dvema začetnikoma ni kar tako, je pa bilo vsekakor lepo.

Nekaj fotografij najdete tukaj.

Napisal:
Gregor Žigon