Login

Alpinistični odsek

Tridnevno turno smučanje po Triglavskem pogorju

Blisk in zamolkel grom v daljavi za Škabrijelom sta prebudila moje misli v trdi temi toplega pomladanskega jutra. Takšni nevihtni začetki poti so prinesli marsikatero nepozabno dogodivščino in čeprav se odpravljam proti goram, me ne skrbi prijetno razigrano ozračje, ki me bo spremljalo na poti do Bohinja. Rutinsko odvijugam po Soški dolini in nekoliko manj rutinsko še skozi Baško grapo, nato čez sveže zasneženo Soriško planino in končno se znajdem v dolini pod Triglavom.

Privoščim si jabolko, da bom na štartu le še pripravil opremo, z mislimi pa sem nekje zgoraj na snežnih prostranstvih, ko se srebrni Rodrigo zagleda v prelepo obcestno ograjo in jo hoče na vsak način objeti. Kljub trudu mu tega ne uspem preprečiti. Dve mu primažem in ga spet spravim k pameti, ter nadaljujem proti Savici, kjer me že čaka Blaž. Prva svetloba nama pomaga pripravljati opremo za na pot, hitro se urediva in odideva proti Komarči. Že takoj po prehodu žuboreče Savice natakneva smuči in slediva zasneženi stezi, ki pa se nekoliko višje izgubi. Po logiki naravnega prehoda jo spet najdeva in nadaljujeva po strmejšem delu Komarče. Ozračje je precej soparno, majica postaja mokra in kmalu začne še rositi. Dva gamsa se sprehajata pred nama in pot sproti uspešno markirata. Če bi le Janko in Metka imela takšne sposobnosti, se ne bi nikoli izgubila. Pristop čez to steno je hitrejši od tistega proti Domu na Komni, gibanje po strmi stezi in zaplatah mehkega snega pa prav zanimivo. Ko se vzpenjava že visoko nad dolino, se že vidjo prvi odtenki azurne na nebu in kmalu prideva na izravnavo nad steno. Opraviva še kratek sprehod in že sva ob Črnem jezeru. Tu se začne idila, ki bo trajala naslednje tri dni. Od jezera slediva markacijam, ki vodijo proti dolini Triglavskih jezer, ker pa se jim ne posvečava preveč, kaj kmalu slediva le še svojemu nosu in ta naju uspešno privede do Dvojnega jezera. Ob jezeru se srečava s sledmi treh predhodnikov, ki so najverjetneje prišli iz Komne. Pri koči si privoščiva kratko pavzo, nekaj hrane in pogled na steno Tičarice. Ta mora biti prav zanimiv poletni cilj. Nato oddrsava naprej po dolini, pogled nazaj pa razkriva veličastne šest in več tisočake, ki napovedujejo pestro dogajanje v dolinah okoli naju. Nad nama pa gospodari sonce, le tu in tam ga zakrije kakšen izgubljen oblaček. V zgodnjem popoldnevu sva že na Prehodavcih, kjer si privoščiva daljšo pavzo. Ogledujeva si neskončne možnosti smučanja, ki jih ponujajo okoliški vrhovi ob letošnji nekoliko bolj zasneženi pomladi. Tudi možnosti za naslednja dva dneva premeljeva, na seznamu jih imava precej, izbirala pa jih bova sproti. Prav lepo se je kdaj ustaviti kakšno uro in enostavno biti tam. Ta dan skočiva še na Vršac, ki je iz južne strani prijazen širokemu krogu smučarjev, spust pa je kljub kratkemu pobočju poslastica. Naslednji dan s prvimi ožarjenimi vrhovi začneva hoditi proti Hribaricam. Tam zagledava nad seboj dvoglavi Kanjavec, danes si za cilj  izbereva njegovo vzhodno glavo. Medtem pričnejo nebo pokrivati koprene, ki se raztegnejo čez večji del neba. Na vrhu zato čakava dobro uro vsak v svoji luknji, ko pa se sonce noče in noče pokazati, le odsmučava proti Velski dolini. Sneg je trd vendar ga robniki dobro režejo in smučanje je res lahkotno, nižje pa postaja sneg še boljši. Popolnoma sem se vživel v okolje, v gibanje in čas teče, midva pa ga sploh ne zaznava. Lahko bi smučala in hodila še in še, spusti so eno samo vriskanje, vzponi pa avtomatsko prehitevanje nog. Neskončno je možnosti gibanja v tem svetu, zdi se mi, da sva v pravem turnosmučarskem raju. Ta dan greva pogledat še do Doma Planike, Doliča in od tod spet čez Hribarice na Prehodavce. Prelivanje barv ob večernem soncu na Hribaricah je res specialiteta za dušo. Na Prehodavcih naju tokrat kar presenti peterica smučarjev, saj na turi do sedaj nisva srečala veliko ljudi, še kakšno rečeva, kot zadnja prišleka pa še po njihovem odhodu k počitku kuhava. Naslednje jutro spanec podaljšava in prepustiva jutranji prostor ostalim, nato vstaneva še midva in se začneva pripravljati na zadnji dan tega pohajkovanja. Spet jo mahneva proti Hribaricam, nato pa desno proti Debelemu vrhu. Pod njegovo zahodno steno odsmučava najprej po odličnem snegu, ki pa se nižje spremeni v težek gnilec. V stenah stalno ropotajo plazovi in en se pojavi tudi v območju našega smučanja, vendar ni nevarnosti za kaj večjega. Spust končava na ožarjeni jasi sredi iglavcev s pogledom na del naše presmučane poti. Tu natakneva pse in po prijetnem gozdu z obilo bele podrasti nadaljujeva proti Planini pri Jezeru. Kmalu sva pri pomrznjenem jezeru, nad katerim je koča in nekaj pastirskih stanov. Tu se še enkrat ustaviva in užijeva pomladansko vzdušje okolice, preden se po stezah in cestah oddrsava v dolino do Stare Fužine. ˝V redu sva to izpeljala in gostitelji so naju prav prijazno sprejeli˝, se strinjava in hkrati že razmišljava o naslednjih avanturah v teh naših čudovitih hribih. 

Fotografije s ture najdete tukaj.

Zapisal: Mitja Filipič

Dodajte svoj komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Nedavni komentarji

Nove fotografije