Kako prijetno je bilo ležati v udobju postelje po podaljšanem večeru, ko se zunaj kaže prva svetloba dneva in me nek ukaz v glavi vleče v hrib. Telo se v takšnih okoliščinah marsikdaj prav trmasto hoče upreti mojim načrtom. Z zavajajočimi občutki zvablja v spanec, kot sirene pomorščake v svojo past. Pomislil sem na bleščeče sonce, razbeljene vrhove, vonj po rušju, mogočne razglede in že se je v meni nekaj premaknilo. Pomislil sem še na člane, ki bi najbrž z veseljem doživeli še en tak dan. Ja, to bo čudovit dan. Vstal sem in že popolnoma zagret skočil v avto ter odhitel do Lepene. Pred bivakom sta ležala Filip in Tadej, ki sta dajala znake življenja že takoj, ko sem zapeljal mimo. To me je res razveselilo. Hitro sta se pripravila, sam sem ta čas še pozajtrkoval. Odločil sem se za obisk katerega od vrhov v skupini Špičja. Plaski vršac ali Travnik sta me še posebej zanimala, saj sva tam le enkrat sestopala s Tomotom. Tudi letos bi lahko kakšno prvenstveno izpeljali, tako kot lani, prav preveč pa se s črtami nisem hotel posiljevati. Odpeljali smo se do izhodišča pred vasjo Na Skali. Tu nas je čuvaj opozoril na medvedko z mladiči, ki se še vedno potepa po tamkajšnji okolici. Za nami sta se kmalu pripeljala še dva trentarske plezarije željna, ki sta se odpravljala v Centralni steber Lepe Špice. Medvedke na dostopu nismo srečali, opazili pa smo prav lepega mladega modrasa, ki je opravljal prve vijuge v divjem gorskem svetu. Pod steno sta mi v oči padli dve možnosti vzpona. Izbral sem levo nekoliko bolj razgibano možnost. Prvi raztežaj je ponudil konstantno plezanje med tretjo in četrto stopnjo, kasneje pa se je stena nekoliko polegla. Ker še nisem poznal njunega občutka za skalo, smo se kljub skrotastemu le občasno bolj strmemu terenu varovali ves čas. Za našimi hrbti so se ves čas postavljali vrhovi od Kanina vse do Razorja. V zadnji četrtini smeri nam je bilo lažjega plezanja vsem dovolj, tukaj pa se je stena le postavila spet bolj navpično in tako smo uspeli preplezati tri lepe, nekoliko bolj strme raztežaje. V bližini vrha nas je klin opozoril, da le nismo prvi grabili oprimkov v teh skalah. Že leta `67 je v območju našega plezanja nastala Kaminska smer. Ime je dobila po čudovitem kompaktnem kaminu v zgornjem delu stene in glede na to, da sem ljubitelj kaminov,  se mi v njem ni slabo godilo. Nad njim se svet kmalu položi in vrh ni več daleč. Do vrha sta vrv odpeljala moja soplezalca, sam pa sem priplezal za njima. Z vrha seže pogled na vse predele Julijcev in še dlje v njihovo okolico. Po stisku rok, sem kmalu dobil vprašanja o nadaljevanju naše ture. Na vprašanje, ali je težav že konec, ni nikol jasnega odgovora. Potrebno se bo osredotočiti na vsak trenutek, na vsak kamen, na vsak šop trave posebej in Špičje je vedno zahtevalo svoj čas. Glede na to, da tečajnika nista bila vajena gibanja po takšnem terenu, sta se v dehidriranem in izčrpanem stanju kar dobro odrezala. Plezanja in in nerodne hoje je na sestopu še kar nekaj, z abzajli pa se nismo pretirano razvajali. Pijanost, za katero ni potreben alkohol, je prišla na dan šele na melišču. Dobro zdravilo zanjo je bila sveža voda iz skoraj posušenega potočka ob vznožju melišč. Po stezi smo kmalu prišli do avtomobila, kjer nas je načelnikov klic le še hitreje zvabil proti gardeli....Lepeni.

Mitja Filipič