Login

Alpinistični odsek

Dolga nemška + vrh Triglava in še daljši sestop

Z Natašo Marčeta sva se v torek, 20.8.2013 zmenila za plezanje Dolge nemške smeri.
V torek zvečer sva prispela v Vrata. Takrat sem prvič v živo videl Steno. Ni se mi zdela tako visoka kot sem pričakoval. Šele kasneje sem spoznal, da je res.
Naslednje jutro sva vstala že zelo zgodaj, na hitro nekaj zmetala vase, nato pa se odpravila. V soju polne lune je bila Stena videti še lepša kot prejšnji dan. Ko sva se začela vzpenjati, sva videla že kakšnih šest modrih pikic, ki so se premikale po poti. Če pa sva pogledala nazaj, pa je bilo videti skoraj kot nočni pohod z "baklami", za nama se je nabralo še vsaj kakih deset ljudi, v dolini pa jih je bilo še več. Hitro sva pospešila, da nama smeri kdo ne zasede. Plezati sva hotela Dolgo nemško in podaljšati do vrha Triglava. Nataša je že bila v Kratki nemški, jaz pa še nikjer. Počasi se je zdanilo in bolj ko sva prihajala bližje, višja je postajala stena. Tudi meglena tančica, v katero je bil zavit vrh, se je počasi izgubljala in videla sva, da je prejšnji dan zapadlo nekaj snega, tako da so bili nekje pravi potočki. 
Ko sva prišla na vstop je bilo že precej svetlo, v smeri pa nikogar. Odločila sva se, da bova nekaj lažjih raztežajev plezala nenavezana, saj bo šlo hitreje. Ker je skala dokaj dobra, stopi pa ogromni, sva imela tudi plezalke le za rezervo.
Smer je zelo lepa, saj je skala dosti boljša od pričakovane, poleg tega pa nudi zanimivo in raznoliko plezanje. Domenila sva se, da se bova navezala, ko bo potreba in tako sva v slabih dveh urah priplezala do Nemškega turnca kar nenavezana. Vpisala sva se v knjigo, opazila sva pa tudi podpise naše naveze Pavel - Karmen - Gregor, ki je bila tam nekaj tednov prej.
Po kratki pavzi sva nadaljevala proti vrhu. Najlepši raztežaj je gotovo plezanje za lusko, nato pa nekoliko "psihozen" razkorak nazaj v steno in nekaj metrov prečke.
Po dobrih sedmih urah plezanja sva prišla na izstop Dolge nemške. Čakalo naju je še zadnjih tristo metrov do vrha, ki pa so se zdeli kar peklenski. Skala je bila mestoma krušljiva, in čeprav ocenjena samo z II, se mi je zdela težja, kot vse prej spodaj. Zaradi utrujenosti je začela delovati psiha, pa tudi gibanje je postalo počasno in omejeno. Na koncu sva se počutila že kot da bi brez kisika plezala na osem tisočak, ne le na Triglav.
Ko sva končno prilezla na vrh, je bilo ljudi kot na plaži. Nisva pa imela sreče z razgledom, saj se je ponovno privlekla megla. Večina naju je čudno gledala, češ, čemu vrv?

Ker se nama je zdelo res brez veze, da sva po nepotrebnem privlekla še vsak svoj "cviling" na vrh (nisva ga potrebovala), sva se odločila, da bo moj krst potekal vsakič z eno vrvjo. Eno za prvič v Steni in eno za prvič na vrhu. Tako se je uresničila tudi Jernejeva prerokba, da bom prvič na Triglav prišel po plezalni smeri. Sestop v Vrata je bil precej hitrejši in lažji, med potjo pa sva srečala še enega bivšega tečajnika, ki je z družino šel na vrh. Po dobrih šestnajstih urah ture sva prišla k avtu in se odpravila proti domu. Naj se pohvalim, da sem se kot nekoč starejša generacija alpinistov odpeljal domov s polnočnim avtobusom.
Sedaj pa zaključimo to dooolgo (Mateja bi rekla tipično primorsko) poročilo.

Nekaj utrinkov s ture najdete tukaj.

Rok Mirt

Dodajte svoj komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Nedavni komentarji

Nove fotografije

7 Julij, 2019 - 11:26
19 Junij, 2019 - 14:26