Daljša obdobja sedenja za računalnikom niso ravno najbolj priljubljena dejavnost na mojem spisku, ampak ne gre drugače.  Ker sem bil sedenja že konkretno naveličan, sem v začetku tedna malce potipal, kakšni so načrti za vikend. Do petka, ko sva se s Pavlom odpravila v Lepeno se je druščina razpolovila, med potjo pa sva ugotovila, da se bo treba prilagoditi vremenu, ki je naše hribe kakšen dan poprej obdarilo z večjo količino dežja in črtati kakšno 'težjo' zadevo iz spiska ciljev.  Tako sva se zgodaj zjutraj odpravila na Visoko Belo špico (Cima Alta di Riobianco). Na parkirišču ob vznožju doline je že bilo kar nekaj jeklenih konjičkov, ampak gneče na hribu vseeno ni bilo. Večino poti do bivaka Gorica sva prehodila sama in v miru uživala zadnje poletno jutro. Visoka Bela špica že na slikah izgleda lepo, v živo pa še malo bolj, saj s svojo obliko in velikostjo res izstopa iz okoliških vrhov. Po prihodu do bivaka sva se  dobro ogreta od hoje hitro odpravila do vstopa za smer po severnem razu. Smer je lepa, saj je je skala dobra, z veliko oprimki,  pa tudi zračnosti ji ne manjka. Po kakšnih treh urah plezanja  sva uživala še v čudovitem razgledu na okoliške hribe in se zlagoma odpravila v dolino. 

Gregor Žigon